Imamo zakon in pravilnik, ki ukazujeta, da mora biti delavcu pri delu udobno. Toda udobje se lahko hitro sprevrže v nekaj povsem drugega: v bolezen, ker imajo ponekod klimatsko napravo naravnano na arktične temperature. Delavci pa niso pingvini.
Vročina je lahko nevarna. Na to so nas opozorili tudi z nacionalnega inštituta za javno zdravje. Treba se je skriti v senco. Tisti, ki v tem vročem času delajo, pa imajo ponekod »srečo«, saj je večina prostorov klimatsko hlajenih. Imamo zakon in pravilnik, ki ukazujeta, da mora biti delavcu pri delu udobno. Toda udobje se lahko hitro sprevrže v nekaj povsem drugega: v bolezen, ker imajo ponekod klimatsko napravo naravnano na arktične temperature. Delavci pa niso pingvini.
Brez sprenevedanja, sama sem obiskala nekaj uradov za urejanje osebnih dokumentov. V enem samem dopoldnevu sem nekajkrat zamenjala zunanjih 33 stopinj Celzija in notranjih 20 ali morda še manj, vsaj čutilo se je tako. Pa tudi uslužbenke za okenci so bile prezeble. Vse so bile v dolgih rokavih. Ena od njih mi je povedala, da je šla njena kolegica na bolniško, ker je zbolela, pa tudi sama že čuti, da z njenim zdravjem ni vse v redu. Tudi z mojim ni bilo. Še ves naslednji teden. Pa sem to prenašala samo eno dopoldne.
Hlajenje je sicer prijetno za dobro počutje, toda pretirano nizke temperature škodujejo zdravju, pa če vse druge pomisleke o širjenju mikroorganizmov (pri nečistih napravah) odmislimo. Delavec, ki sedi za okencem osem ur pri delu s strankami, doživi pravi vročinski udar, ko zapusti službene prostore in se znajde na razbeljenem betonu. Posledici sta lahko poleg grdega prehlada tudi bronhitis in pljučnica. Samo zelo močan organizem ne podleže posledicam takega spreminjanja temperatur.
Je zakonito, da človeka na delovnem mestu ohlajajo kot meso v zamrzovalniku?
Imamo zakon o varnosti in zdravju pri delu, kjer piše o najvišjih in najnižjih temperaturah, bolj natančne vrednosti pa določa pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Seveda ne morejo enaka pravila veljati za uslužbence, ki sedijo za okenci v kakšni banki, kot za tiste, ki opravljajo svoje delo na terenu. A so pravila dokaj natančna, zahtevajo, kakšna morajo biti okna, da pride v prostor dovolj sončnih žarkov, ki pa niso pretirano toplotno obremenilni, in podobno. Predvsem pa pravila govorijo o tem, kako je treba poskrbeti, da delavcem ni prevroče. Tako temperatura v delovnem prostoru ne sme presegati 28 stopinj Celzija. Za nekatere proizvodne prostore tega ni mogoče zagotoviti, zato mora delodajalec poskrbeti, da se lahko delavec umakne v pomožni prostor, na hodnik ali stopnišče, kjer temperatura ni višja od 20 stopinj Celzija. Delodajalec mora delavcu zagotavljati »toplotno udobje« z različnimi ukrepi: krajši delovni čas, pogostejši in daljši odmori, prerazporeditev delovnega časa, brezalkoholne napitke, zmanjšanje intenzivnosti dela. Pravila določajo tudi, da mora biti v zraku dovolj vlage, ki zagotavlja delavcu udobje pri delu. Določena sta tudi relativna vlažnost in temperatura tal (ne sme biti višja od 29 oziroma 27 stopinj Celzija). Zveni skoraj kot pravljica.
Najnižja temperatura v pisarni naj bi bila 20 stopinj Celzija, priporočljiva pa 22 stopinj Celzija
V času kurilne sezone so določene najnižje temperature tudi za pomožne prostore, na primer v garderobi 21 stopinj Celzija, v stranišču 18 stopinj Celzija, v prostoru za prvo pomoč 21 stopinj Celzija, v prostoru za nosečnice in doječe matere pa 24 stopinj Celzija. Temperatura tal ne sme biti nižja od 19 stopinj Celzija.
Z nameščanjem klimatskih naprav, ki prostore ohlajajo, pa se odpira vprašanje, do koliko stopinj naj bo prostor ohlajen, da to ne bo škodilo zdravju delavcev. Pri inšpekciji za delo smo se pozanimali, kakšna so določila glede tega. Povedali so, da pravilnik ne določa najnižjih, še dopustnih temperatur zraka, opredeljuje pa, da je za zagotavljanje ustreznih temperatur treba upoštevati določila slovenskih standardov za toplotno udobje (npr. SIST EN ISO 7730, pri čemer je treba upoštevati toplotno izolativnost obleke, ki jo ima delavec oblečeno, fizični napor delavca med opravljanjem dela ter relativno vlažnost in hitrost gibanja zraka v delovnem prostoru. Tako naj bi optimalna temperatura za pisarniško delovno mesto znašala 24 stopinj Celzija. Standard dopušča odstopanja od teh vrednosti. Te temperature veljajo za naravno in tudi umetno prezračevanje.
Klimatske naprave so si izmislili Američani
V nekaterih ameriških državah so poleti temperature prav peklenske. Poslovneži, ki skoraj ves dan sedijo v pisarnah, imajo pogosto termostat naravnan celo na 17 stopinj Celzija, saj imajo v službi tako imenovana pravila oblačenja (dress code), v poslovnem svetu to pomeni obleko (ženske kostim), srajco z dolgimi rokavi in kravato. Ženske morajo imeti oblečene tudi nogavice. Tudi na marsikateri mednarodni konferenci so temperature izjemno nizke. Za to obstaja še dodatni vzrok: ker so udeleženci z vsega sveta, so dostikrat med predavanji zaspani zaradi časovne razlike, nižja temperatura zagotavlja boljšo budnost.
V ZDA imajo klimatske naprave skoraj vsi. Njihovi strokovnjaki (združenje inženirjev, ki se ukvarjajo z ogrevanjem in ohlajevanjem zraka) so na temelju raziskav izračunali, kakšne naj bi bile optimalne temperature v prostorih, da lahko človek normalno dela. Človeško telo ima lastno hladilno napravo, ki uravnava telesno temperaturo s potenjem. Potiti se začne avtomatsko, ko je temperatura 37 stopinj Celzija. Če sedi blizu ventilatorja ali hladilne pahljače na stropu, hladnejša sapa pomaga izparevati vlago iz kože. Sapa v resnici ne vpliva na temperaturo ozračja, vendar dobro vpliva na človekov ohlajevalni sistem. Ventilatorji torej hladijo ljudi, ne prostorov. Kadar pa je zrak vlažen, traja dlje, da vlaga izpari iz kože. Kar pomeni, da je človeku pri visoki vlažnosti bolj vroče in neudobno kot pri nizki. Kombinacija vročine in relativne vlažnosti je znana kot vročinski indeks. Če je, na primer, vlažnost zraka 65-odstotna, temperatura pa 35,6 stopinje Celzija, bo človek to občutil, kot da je 49,4 stopinje Celzija.
Kakšna je udobna temperatura
V zadnjih 190 letih se je dojemanje udobne temperature za človeka precej spremenilo. Leta 1820 je bila ta temperatura med deset in 12,8 stopinje Celzija (zdrava in udobna temperatura), leta 1850 se je povišala na 16,7 stopinje Celzija, leta 1880 pa na 22,2 stopinje Celzija. Vzrok za razlike je treba najprej iskati v obleki. Leta 1820 je imela večina ljudi na sebi več slojev obleke, ki so z leti začele odpadati. Več raziskav je pokazalo, da je večina ljudi menila, da je najprimernejša temperatura 22,2 stopinje Celzija. Toda novejša analiza kaže malo drugače: ljudje se počutijo udobno tudi pri 26 stopinjah Celzija, kar pa naj bi bila zgornja meja. Ameriški nacionalni inštitut za zdravje je ugotovil, da ljudje najbolje spimo, ko telo doseže termonevtralnost, to je, ko je temperatura v prostoru 30 stopinj Celzija in je človek gol in nepokrit, ali pa pri 15,6 do 18,9 stopinje Celzija, ko ima oblečeno pižamo in je pokrit z rjuho.
Pomembni pa so tudi stroški
Američani so izračunali, da lahko vsak privarčuje od tri do pet odstotkov stroškov za ohlajevanje z vsako stopinjo povišanja (poleti, pozimi pa znižanja) na termostatu. Če na primer zvišate temperaturo s 23,3 stopinje Celzija na 26,7 stopinje Celzija, lahko mesečno prihranite okrog 25 dolarjev (21,57 evra).
Kaj naj torej delavec stori, če je na njegovem delovnem mestu prehladno?
Najprej naj o težavi spregovori z delodajalcem. Če pa se problem ne uredi, ima pravico odkloniti delo, ker mu grozi neposredna nevarnost za zdravje, posledično lahko tudi za življenje. Vendar o takih primerih presojajo o vsakem posebej. Če delodajalec noče zagotoviti ustreznih razmer za delo, se lahko delavec obrne na inšpektorat za delo.
Tako je zapisano v zakonih in pravilnikih. A v času, ko vlada velika brezposelnost, se mnogo ljudi preveč boji za svoje delo, zato zveni precej cinično, da bi se šel pritožit, ker ga zebe ali pa ker mu je vroče. Preseneča pa, da nikogar ne moti, da gredo ljudje na bolniško, ker so zboleli na delovnem mestu, še posebno če se to zgodi v prostorih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Drugo, manj presenetljivo, je, da nikogar nič ne moti, če s privitim termostatom na arktične temperature dobesedno mečejo davkoplačevalski denar skozi okno. Glede na ameriške izračune, narejene za običajno dnevno sobo, si lahko približno izračunate, koliko denarja gre v nič samo z ohlajanjem enega večjega prostora. Davkoplačevalci (mnogi med njimi si klime niti od daleč ne morejo privoščiti) torej s svojim krvavo prisluženim denarjem skrbijo, da so uradniška in politična sedala vedno na bolj ali manj primerni temperaturi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
