Naravne lepote ob reki Kolpi je težko opisati z eno samo besedo, morda je še najbližje resnici, če zapišem, da je pokrajina tam izjemna. Reka Kolpa, lepotica brez primere, je v svojem 305-kilometrskem toku biotsko izjemno bogata, v njej najdemo ribe, ki jih v drugih slovenskih vodah ni. Enkratno naravo so Belokranjci leta 1998 zavarovali z ustanovitvijo Krajinskega parka Kolpa, ki se razteza na nekaj več kot štirih tisočih hektarih. Za vsako dobro zgodbo, kar krajinski park Kolpa zagotovo je, pa stojijo ljudje. Taki, ki ne sprašujejo, »kaj bom imel od tega«, ampak so vedno pripravljeni na delo za skupno dobro. Boris Grabrijan in Tončka Jankovič sta že taka, tudi zaradi njiju bo zanamcem ohranjeno veliko belokranjske dediščine.
Dan je vroč, ura nekaj čez enajsto, ko prispeva v Žuniče pred Šokčev dvor, kjer smo bili zmenjeni s Tončko in Borisom. Šokčev dvor je eden najlepših zavarovanih kulturnih spomenikov ob Kolpi. Gre za kmečki dom, domačijo, staro okoli tristo let, ki je z vseh štirih strani obzidana, sestavljajo pa jo hiša, skedenj in lopa. Tončka Jankovič iz Krajinskega parka Kolpa nama je odprla duri domačije in naju povabila noter, kar nenadoma se je prikazal tudi Boris Grabrijan, direktor krajinskega parka, za katerega se je pozneje v pogovoru izkazalo, da je jako zanimiv mož. Nisva slišala, kdaj je prišel. Razlog za to je skorajda neslišen električni avto, ki ga je pred dvorom priključil na polnilno postajo. Pa ne samo to, na ogled krajinskega parka se lahko odpravite tudi z električnimi kolesi, kar 25 jih imajo! Za trenutek se je zazdelo neresnično, kot v filmu; tristo let stara domačija, pred katero stoji polnilna električna postaja za avto, najamem pa lahko tudi električno kolo. Noro! Po prisrčnem pozdravu sta nekam poniknila, a izginotje je bilo kmalu pojasnjeno: šla sta in se preoblekla v oblačila, ki so jih nekoč nosili tukajšnji ljudje. Prebivalci, povečini uskoškega izvora, so znanja in kulturo, ki so jo pred stoletji prinesli s seboj, delno zlili s staroselsko, marsikaj je še danes ohranjeno. Na tem koščku zemlje že dolgo živijo ljudje različnega izvora. Drug ob drugem tu bivajo Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci in Nemci. Zaradi spoštovanja in sprejemanja kulturnih razlik sobivajo složno. Marsikateri politik bi lahko prišel k Belokranjcem na oglede in poduk, kako živeti skupaj kljub različnosti.
Šef kabineta postane kmet
Boris Grabrijan, naravovarstvenik, diplomant ljubljanske biotehniške fakultete, je bil v času kmetijskega ministra Cirila Smrkolja šef njegovega kabineta. Kmalu je ugotovil, da to ni služba zanj. Zaposlil se je na kmetijsko-gozdarski zbornici. »Tam sem bil prvi zaposlen, ko pa sem odhajal, je bilo zaposlenih 940 ljudi,« nam nazorno opiše rast zbornice. Bil je prvi in edini podpredsednik zveze kmetov članic Evropske unije. Potem pa se je umaknil iz politike. Nemirni in raziskovalni duh ga je še pred tem odpeljal v podjetniške vode. Kot zasebni raziskovalec se je ukvarjal tudi s procesiranjem odpadnih voda; precej je delal v nekdanjih jugoslovanskih republikah. »Zadnja balkanska vojna mi je odnesla marsikateri projekt, veliko je bilo uničeno, od tovarne sladkorja v srbski Čupriji, kjer sem vzpostavljal delo čistilne naprave, do lesne proizvodnje Drvenjača na Hrvaškem, kjer je zaživela sodobna biološka čistilna naprava,« pripoveduje.
Danes je torej direktor Krajinskega parka Kolpa. »Predvsem pa sem kmet,« s ponosom pove. Živi na kmetiji v Velikih selih pri Adlešičih, kjer se je pred 57 leti rodil. »S starši smo se pozneje preselili v mesto, na kmetiji je ostal samo dedek, ki je kmetoval še po starem. Vse je delal na roke, namesto traktorja je uporabljal konje. V gimnazijskih letih sem se navdušil za kmetijstvo, kupil sem tri ovce in začel,« pripoveduje.
Osel uspešno brani ovce pred volkovi
Grabrijanova kmetija je pravzaprav genska farma, nekakšna Noetova barka, saj Boris redi avtohtone pasme, med njimi tudi belokranjsko pramenko, zelo redko pasmo ovce. Je prvi kmet v Beli krajini, ki prireja ovčje mleko, saj ima 200 ovac, od tega 30 mlečnih. Med drugim redi tudi 20 istrskih oslov, za katere iz prve roke lahko pove, da so odlični čuvaji ovac, saj drobnico ubranijo tudi pred volkovi. »Leta 2007 sem zaradi volkov izgubil 47 ovac, tudi dva lovca nista naredila nič. Potem pa sem v nekem francoskem strokovnem časopisu prebral, da so osli odlična obramba pred volkovi, in takoj sem kupil dva. Izkazalo se je, da so res sila uporabni,« je navdušen Boris.
Grabrijan je oče treh otrok, ima sina Izidorja, študenta agronomije, ki z dekletom Manco živi na domači kmetiji in je bodoči prevzemnik, dve hčeri pa pridno hodita pomagat, ko jima to dopušča čas. Boris s ponosom govori o svojih »ta mladih«, meni pa je bilo lepo poslušati očeta, ki so mu otroci v ponos.
Kriva je stara mama Ludvika
Boris Grabrijan je v krajinskem parku zadolžen za naravo, domena 45-letne Tončke Jankovič, diplomirane ekonomistke tik pred magisterijem, pa je kulturna dediščina. Raznim skupinam, ki prihajajo k njim, pokaže stare običaje, od polstenja volne do pridelave lanu. »V našo kulturno dediščino sem se zaljubila zaradi svoje stare mame Ludvike, ki je vsa dela opravljala ročno, strigla ovce, kvačkala in pridelovala lan.« Tončka je doma iz Adlešičev, kjer imajo kamp, pravzaprav šotorišče Stari pod. »Z njim smo začeli leta 1992, ko so ljudje začeli množično obiskovati Kolpo, saj na hrvaško morje niso mogli, ker je bila tam vojna. Zdaj k nam prihajajo že otroci naših prvih gostov, posebnost kampa pa so trije leseni šotori, ki jim rečemo glamping in so nekaj posebnega.« Tončka je razpeta med domačim delom in delom v krajinskem parku.
Podritnik in nakolenčnik
Grabrijanove ovce dajo na leto okoli štiristo kilogramov volne. Tončka je razmišljala, kako jo uporabiti. Pri tem ji je pomagala ena od slovenskih modnih oblikovalk in začela je izdelovati nekaj, na čemer se sedi, in nekaj, s čimer se lahko pokriješ, ko sediš pred televizorjem. Izdelka so poimenovali podritnik in nakolenčnik, spletena pa sta z debelima pletilkama. Ko zapišem z debelima pletilkama, mislim na zares gromozanske pletilke, kakršnih še nisem videla. Podritnik in nakolenčnik sta pravi prodajni hit. »Ko je naša občanka teta Zorka praznovala stoletnico rojstva, smo ji podarili ogromno odejo, spleteno s temi debelimi pletilkami. Rekla je, da je to najboljše darilo, ki ga je dobila v življenju!« je vskočil Boris. Sploh je to debelo pletenje zelo popularno v krajinskem parku.
Zelo zanimiv projekt, ki ga izvajajo v parku in zanima veliko ljudi, nosi naslov Od semena do gvanta. »Z njim ljudem pokažemo, kako se pride od semena do lanenega oblačila,« se razgovori Tončka. Jasno, lan je njen element in takoj mi pove staro modrost: lan je lan, z njim je delo leto in dan!
»Velikokrat obiščemo sejme, na katerih predstavljamo naš park, tudi v tujini. Vedno vzamem s seboj pletilke in pletem. Očitno je to zelo zanimivo, saj se čisto vsak ustavi pred našim razstavnim prostorom,« smeje pripoveduje Tončka.
V Krajinskem parku Kolpa, v katerem trenutno poteka okoli 15 projektov, so v življenje spet obudili tudi polstenje, ki je najstarejša tehnika predelave volne. Tončka seveda vodi delavnice. Udeleženke sprva kar verjeti niso mogle, da bodo popoldne odšle domov z novim klobukom ali copati! Veselje ob spoznanju, da je to mogoče, je bilo nepopisno.
Izlet do Krajinskega parka Kolpa je odlična odločitev v teh vročih dneh. Dušo vam bo pobožala neopisljivo lepa narava, srce pa vam bodo odprli in z radostjo napolnili prijazni Belokranjci. Da o nebeško dobri pogači sploh ne izgubljam besed! Midva s fotografom sva obisk končala s skokom v čisto in te dni izjemno toplo Kolpo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
