Mimo so časi, ko so bile videoigrice in mobilne igrice zanimive in namenjene predvsem otrokom. Danes so mobilne igrice obvezna vsakdanja dejavnost tudi za številne odrasle. Pogosto so igrice celo vzrok za razhod partnerjev in s tem razpad družin. Kot kaže, gre torej za pravo obsedenost z mobilnimi igricami. Pa ste se kdaj vprašali, kako lahko tako nepomembna stvar tako zasvoji.
Male zmage
V tujini so znani primeri, ko so gospodinje zaradi igranja mobilnih igric pozabile hrano na štedilniku ali celo iti po otroke v šolo.
Igrice so vedno zasnovane tako, da zlasti na začetnih ravneh brez težav zmaguješ in napreduješ. Te male zmage igralcu prinašajo zadovoljstvo, ponos, skratka so balzam za ego. Ti mali dosežki se v naših možganih pretvarjajo v mini nagrade. Sprošča se namreč dopamin, živčni prenašalec, ki ga povezujemo z užitkom, srečo in zadovoljstvom. Dopamin pa poskrbi tudi za to, da se tistega, kar nam prinaša srečo in užitek, hitro naučimo in to zaradi istega razloga ves čas ponavljamo. Tako nekako postanemo odvisni, zato dopamin tudi povezujejo z zasvojenostjo. Ker pa se z napredovanjem težavnost igrice tudi stopnjuje, vsaka težja zmaga prinese večje zadovoljstvo oziroma sproži več dopamina. Sčasoma se igrici preprosto ne moremo več odpovedati.
Časovna omejitev
Časovna omejitev igranja je še ena od šibkih točk za naše možgane, zaradi katere si želimo vse več. Igre so zasnovane tako, da je po določenem številu porazov nekaj časa ne moreš več igrati (razen če igrico kupiš). Omejen čas igranja tako poskrbi, da takrat, ko si najbolj odločen, da boš tokrat pa vendarle zmagal, začasno izgubiš pravico do igranja. Zaradi tega nisi nikoli povsem potešen in nenehno hočeš več. Ti potencirani občutki zaradi omejenega časa igranja pa še toliko bolj spodbujajo zasvojenost.
