Tako kot njegovi miniaturni akvareli s predvsem morskimi motivi je posebno tudi njegovo življenje – že četrt stoletja namreč živi tako rekoč pod nebom, v svojem gozdu v Umagu, nekaj kilometrov oddaljenem od morja. Šele lani je na parcelo dobil vodo, elektrike še vedno nima. In ker mu noči razsvetljujejo zvezde, se rad pošali, da živi v hotelu z milijon zvezdicami.
Z življenjem in svojo nenavadno pojavo – dolgimi lasmi, spetimi v konjski rep, in še daljšo sivo brado – je bil zanimiv tudi za filmsko ekipo, ki te dni o njem snema dokumentarni film. Srečali smo se v njegovem zimskem brlogu, ki mu ga je odstopil eden najboljših prijateljev. Čeprav je kakšno zimo že tudi preživel na svoji zemlji, pa najhladnejše mesece raje preživi kje, kjer se lahko pogreje. Vsako leto mu kdo ponudi zimsko zatočišče. Med drugim je prijatelju, ki je čez zimo odpotoval, pazil hišo. Te zime se še posebej rad spominja, četudi mu je tudi letos prijetno – ima kotiček za ustvarjanje in prostor, kjer si lahko kaj skuha in zakuri, da mu je toplo. Spi pa še vedno najraje v stari počitniški prikolici, kjer se zakoplje pod odeje.
Za življenje v gozdu ga je nagovorila Slovenka
Najprej nas je pozdravila njegova psička, dveletna mešanka Akira, za njo pa se je prismejal Sandro. Pohiteli smo v njegov »hotel z milijon zvezdicami«, kajti vremenska napoved za ta dan je bila zelo slaba – nevihtno neurje, ki je imelo ravno kakšno uro odmora. Težko bi rekli, kje smo se vozili, Istra je namreč prepletena s cestami in cesticami, a na kolovozno pot smo zavili pri vasici Kmeti, ki je od Umaga oddaljena nekaj kilometrov. Rekel nam je, da si bomo gotovo lahko ustvarili občutek, kakšno je življenje v njegovem gozdičku, a da je seveda najlepše, kadar je vse urejeno in zeleno. »Čez kakšen mesec bom že začel urejati,« je pristavil.
Po izobrazbi je krojač, vendar ni dolgo delal v svojem poklicu, vedno je bil svobodnega duha, človek, ki ga ni moč oblikovati po ustaljenih vzorcih. Ko je nekoč prodajal slike za prijatelja, se je spomnil, kako je v otroštvu risal in ustvarjal. Pa je sklenil poskusiti. Prvo sliko je za petnajst mark prodal v starem hotelu Istra. Na želenih trinajst mark je dobil še dva evra napitnine – in velik zagon. Eden njegovih prvih učiteljev je bil znani srbski slikar Miroslav Borojević Če, s katerim sta si tudi po videzu precej podobna. »Spoznal sem ga na ulici, ko je delal akvarele,« se je spominjal. Dvakrat je bil poročen in z obema nekdanjima ženama je še danes v prijateljskih odnosih. S prvo, Marino, ki mu je rodila hčerko, se pogosto dobita ob kavi ali kozarčku vina v Umagu, ali pa gre k njej na kosilo. Druga, Slovenka Zdenka, pa ga je pravzaprav nagovorila za življenje v gozdu. »Ko sva se s prvo ženo razšla, sem živel v najetih sobicah po vsem Umagu,« se je smejal. Vsako leto pa je šel za nekaj mesecev v svet razstavljat svoje slike. Ko je spoznal Zdenko, sta se odločila preseliti na njegovo zemljo, ki jo je podedoval po dedku. »Zgradila sva si brunarico, veliko dobrih 16 kvadratnih metrov, in si uredila malo vrta, da sva imela svojo zelenjavo. Bilo je idilično!« Potem se je za nekaj let z njo preselil v Cerklje na Gorenjskem in se hitro vklopil v okolico. Lepe spomine ima na slikarja Lojzeta Kalinška, ki mu je precej pomagal, tudi v Sloveniji je tudi razstavljal, je povedal. Ko sta se z ženo razšla, se je preselil v Piran in svoje slike razstavljal na obali v Portorožu, potem pa se je vrnil v Umag, na svojo zemljo.
Dom
Skozi grmičevje je izsekal hodnike in naredil potke s številnimi kotički. Brunarica se je medtem podrla, z lesom so zakurili. V enem delu si je uredil odprto kuhinjo s štedilnikom, dnevno sobo, kotički za poležavanje in umirjanje, ima celo oder, kjer poleti nastopajo glasbeniki. Prav poseben je kotiček za meditacijo, pravi zenovski prostor v osrčju zelenih bambusov. V njegovem »domu« pod milim nebom so ponovno oživeli stari dotrajani kavči, stoli, mize, štedilniki, posoda, hladilniki, ki so zdaj omare za shranjevanje – v enem ima dokumente, v drugem posodo, v tretjem hrano … Večino pohištva in posode ter tri stare počitniške prikolice je v gozd pripeljala njegova hčerka. »Da bodo imeli kje spati, ko bodo prišli z družino, je rekla.«
Sandro se je pohvalil, da so njegovi trije vnuki nekaj najlepšega v njegovem življenju, zanje ima vedno čas. »Pri Sandru je vedno vse urejeno, zloženo in na istem mestu. Kozarci, skodelice in posode pa čiste in lepo spolirane,« nam je razložila Slovenka Tjaša Turk Blažević, ki že nekaj let z možem Borisom živi v bližini Sandrovega gozda in nas je s slikarjem pravzaprav povezala. »Ker je ponoči temno, moraš imeti sistem, da veš, kje imaš kaj,« jo je dopilnil Sandro. Tjaša pa je dodala, da nikoli ni povsem temno. »Čeprav nima elektrike, so vsepovsod prižgane svečke, gorijo ognji. Velikokrat pečemo meso, ribe, gobe, pripravljamo šparglje – vsak nekaj prinese in vedno se najde kaj za vsakega. Pri Sandru je vedno dobra družba.« V njegovi shrambi morajo biti poleti moka, olje, sol, sol, kis, zelenjava in kakšna konzerva, pa je preskrbljen, je povedal.
Vse deli z vsemi
»Vedno vse deli z vsemi,« je rekla Tjaša. Sandra je spoznala pred šestimi leti v galerijici, ki jo je imel v središču mesta. »Z možem sta že dolgo prijatelja. Ko sva si prvič segla v roke, je bilo, kot da se poznava že od nekdaj, Sandro ti takoj odpre svoje srce. Potem pa smo se začeli pogosteje družiti. Všeč mi je, ker se ne obremenjuje z materialnimi stvarmi, z denarjem. Živi umirjeno, v naravi, brez stresov vsakdanjega življenja. Nima vsak poguma živeti, kot živi on. V njegovi družbi se človek naužije prijetne energije, brezpogojne ljubezni in pravega prijateljstva. Zato mu vedno vsi priskočijo na pomoč, če kaj potrebuje. Nima veliko, a vseeno vse, kar ima, deli s prijatelji. Prijetno nam je v njegovi družbi, zato radi kaj naredimo zanj.« Še posebej pozimi, ko je manj možnosti za pridelavo hrane ali zaslužek s prodajo slik. Sicer pa se znajde na različne načine – spomladi recimo nabira šparglje, ki jih je ogromno tudi v njegovem gozdu, in jih prodaja, med turistično sezono pa prodaja svoje miniaturice po galerijah in lokalih. »Tu ga vsi poznajo. Ko želijo kupiti njegovo sliko, ga preprosto pokličejo. Včasih je imel tudi svojo stojnico v Umagu.« Najraje slika akvarele, v katerih združuje realno in nadrealno – motive, kot so plutovinasti zamaški, cigarete, barvice, mandlji, duhovito umešča v naravno istrsko okolje. »V mojem otroštvu smo imeli na dvorišču ogromen mandljevec, višji od hiše. A ga je nono posekal, ker se je bal, da ne bi padel na hišo in jo porušil. O, kako mi je bilo žal,« je razlagal, od kod se na njegovih slikah pojavlja mandelj … V njegovem življenju se je zgodilo toliko stvari, da ga misli in spomini zanašajo zdaj v eno, zdaj v drugo obdobje, medtem ko si zvija cigarete in srka »rakijo«.
Na stežaj odprta vrata zelenega raja
Že zdavnaj je spoznal, da je najsrečnejši brez materialnih stvari, ki bremenijo sodobnega potrošnika. Skromen je in nima veliko potreb. »Imamo blagovno menjavo,« se je smejal. Oblačila mu podarijo prijatelji, pozimi mu nosijo drva in hrano – nihče ga ne obišče praznih rok. V zameno pa jim rade volje priskoči na pomoč pri opravilih, kot sta nabiranje oliv, obiranje grozdja … Od spomladi do jeseni je seveda vsakdo vabljen v njegov zeleni raj, kjer se vselej kaj dogaja. Prihajajo tujci, prijatelji, glasbeniki, prirejajo koncerte, slavijo rojstne dni in preživljajo večere ob ognju. Umetniki puščajo svoj pečat vsenaokrog, saj je gozd poln inštalacij – največ z odsluženimi televizijami, s katerimi želi povedati, da je televizija povsod okoli njega, v podobah narave, ki ga obdaja. Tukaj, v stiku z naravo, je namreč najsrečnejši. »Večjega udobja si ne morem zamisliti,« se je toplo nasmehnil in nas stisnil v objem. »Pridite poleti, boste videli, kako je lepo!« nam je še pomahal v slovo.
