Našega klica se je zelo razveselil in nas takoj povabil v svoj dom v Kranju, v katerem živi z 90-letno mamo, za svojo mizo na kavico. Če ne bi bilo prijazne sosede Maje, ki ga je poleti na vso silo vabila na kavo, morda Janeza ne bi bilo več. Doživel in preživel je srčni infarkt. O vseh svojih bitkah za življenje govori s humorjem, tudi s črnim.
Rak na črevesju pred nekaj leti, sladkorna bolezen in srčni infarkt so tri stvari, ki skrbijo, da Janezu ni »dolgčas«. »Leta 2004 se je začelo z rakom na debelem črevesju,« začne zgodbo o zdravju pripovedovati Janez, »in potem se je malo zapletalo, decembra leta 2006 sem se invalidsko upokojil. Približno pred tremi leti sem dobil sladkorno bolezen, lani avgusta pa sem doživel še srčni infarkt. Po poti iz Kranja v Ljubljano so me trikrat oživljali. V Ljubljani me je takoj operiral dr. Marko Noč, velik strokovnjak, res sem imel srečo,« živahno pripoveduje. »Potem so me dali za nekaj časa na Golnik, pozneje pa še v Šmarješke Toplice. Imel sem srečo, da se je vse dobro izteklo.« In ne pozabi dodati: »Res so bili povsod vsi zelo profesionalni in prijazni. Pa ne mislim, da je v našem zdravstvu vse urejeno, sploh ne, ampak očitno takrat, kadar gre zelo zares, stvari delujejo. Lahko se sicer zaplete z najbolj navadno napotnico, takrat se pa tudi jaz jezim,« smeje se prizna. »A iskreno sem hvaležen kranjski urgenci, UKC Ljubljana, bolnišnici Golnik, vsem, ki so poskrbeli zame. Tudi osebju v Šmarjeških Toplicah, še posebno kardiologinji dr. Danijeli Vasić. Takšne stvari se ti v življenju pač zgodijo in moraš iti skoznje.«
Zakaj je nastal infarkt?
Janez je iskren: »Nekaj stvari sem si zagotovo pridelal sam. Eden od vzrokov je bilo kajenje, zato sem 10. avgusta lani vendarle nehal kaditi, po 47 letih. Nekaj pa je dodala tudi genetika: skoraj vsi sorodniki po mamini strani so umrli zaradi srčnih bolezni, po očetovi strani pa so umirali zaradi raka. Sam sem si z nezdravim življenjem pridelal sladkorno bolezen, čeprav to težko priznam. Moj ritem v službi je bil ubijalski: nočni, dnevni, jutranji turnusi vseh trideset let. Mnogo napovedovalcev je umrlo mladih. Priznam pa tudi, da sem se premalo gibal in imel nezdrave prehranske navade: velikokrat sem jedel sendviče, ko sem bil v službi, ali izpuščal obroke, pa vse življenje sem hujšal in se redil, no – in zdaj sem se spet zredil, ker sem nehal kaditi, sem ves čas lačen. Pa tudi tu je svoje naredila genetika, po obeh straneh so imeli sladkorno. Zato se nisem nič spraševal, zakaj me je to doletelo, to se mi zdi čisto brez zveze, vsakdo pač dobi svojo porcijo. Usmerjajo nas neke energije. Zanimivo je, da smo imeli srčni infarkt kar trije bratranci, ki smo si blizu tudi po starosti. In zdaj se mi zdi, da je čas, da me takšne stvari ne doletijo več – zdaj bi rad imel malo miru! Zdi se mi, da bo leto 2018 zelo dobro leto za kakšne lepše stvari.«
Potopil se je v mehak gel z rožicami
Kako je Janez doživljal trikratno oživljanje, me zanima, česa se spominja? »Dr. Mohar, šef kranjske urgence, je vse predvidel in organiziral. Na urgenco me je pripeljala soseda, ker sem jaz nekako pozabil, da je treba klicati reševalno vozilo. (smeh) Stisnilo me je v kuhinji. Potem ko sem razmišljal za nazaj, sem se spomnil, da sem se že ves teden počutil slabo, a sem to pripisoval visokim temperaturam v avgustu. Soseda Maja me je povabila na kavico, pa se mi ni ljubilo, želel sem počivati sredi popoldneva. Če bi šel počivat, me najbrž ne bi bilo več, samo zaspal bi. Pa sem si premislil in hotel oditi na kavico, sklonil sem se, da bi se preoblekel, a me je tako močno stisnilo v prsih, da sem takoj vedel: »Fak, srčni infarkt! Kot da bi mi nekdo vrgel vrečo cementa na prsi in da bi me od tega zabilo v steno. Močan udarec in potem mravljinci v levi roki, potne srage po obrazu. Ni bilo dvoma. Vzel sem dokumente, mami sem rekel, da me nekaj boli in da me bo soseda peljala v zdravstveni dom, nisem je hotel prestrašiti. Sosedi pa sem povedal, da imam infarkt, in me je hitro odpeljala na urgenco, ki je blizu mojega doma. Tam sem želel iti še na stranišče, pa sta me dva reševalca zgrabila, posadila na voziček in naložila v reševalno vozilo, ki me je takoj odpeljalo na ljubljansko urgenco. V reševalnem vozilu sem menda dobil morfij proti bolečinam, med vožnjo mi je postalo vroče in šel sem v neko mlečno tekočino, v gel, videl sem rožice ... mislim, da sem že skoraj odšel in se potem vrnil. Dr. Mohar mi je rekel: »O, gospod Janez, dobro, da ste spet z nami!« Trikrat so me oživljali z defibrilatorjem. Ko sem se tretjič vrnil, smo bili že blizu urgence. Rekli so mi, da če bi šel spat, bi zaspal za vedno. Tako se je zgodilo 49-letniku v našem naselju. Zato sem svoji sosedi Maji neskončno hvaležen.«
Znamenite žilne opornice
Janez se je seveda šalil tudi pred operacijo. Najprej je rekel dr. Marku Noču, ki ga je pričakal na urgenci, da bi rajši videl, če bi bil dan. Potem sta rekla nekaj pikrih na račun predragih opornic, o katerih je prvi javno spregovoril prav dr. Noč. In potem je Janez dobil kar tri. Opornice. In danes živi z njimi. »Profesor Noč je bil ravno dežuren – imel sem strašno srečo, ker je svetovno priznani strokovnjak. Rekel sem mu, naj mi ne da preslabih opornic, da vem, kdo je, pa mi je rekel, da me je tudi on prepoznal. Bil sem dobre volje, najbrž me je bilo tako strah. Takrat ropotam neumnosti,« se smeje Janez. »Osebje je bilo prijazno do vseh na oddelku, lepo so skrbeli za nas. Seveda pa smo imeli tudi nekega sitneža, pa sem nekoč rekel medicinski sestri, naj mojo posteljo zapelje k njemu, da mu eno primažem. Ves čas je 'gnojil'. Sestra se je na ves glas zasmejala.«
64 let bom zagotovo doživel
Janez ostaja optimist. Pravi, da bo zagotovo dočakal 64. rojstni dan, ki ga bo imel letos maja. Čeprav je njegov oče umrl star ravno 64 let, a njegova mama jih ima 90, in Janez se bo rajši zgledoval po njej. Janez skrbi zanjo, ko je bil v bolnišnici, so zanjo skrbeli dobri sosedje. Janez živi v predmestju Kranja, na Primskovem, in tu se ljudje med sabo pozdravljajo, pravi. »V Ljubljani koga pozdravim, pa me čudno gledajo,« se smeje.
Vnukinji
Ima dve vnukinji, Ronjo in Nano. Če morda ne veste, Janez je oče igralke Ane Dolinar in nekdanji mož igralke Bernarde Oman. Z Bernardo sta ohranila prijateljske vezi, večkrat se dobijo na praznovanjih, za božič so običajno pri njej. Vnukinji sta zelo radi pri njem, ker lahko »neomejeno« gledata risanke. Janez ju malo potegne za nos, ker (še) ne poznata ure, pa jima govori, da je ura polnoč, da je treba spat in da gledajo risanke že ves večer. Ko bosta vedeli, koliko je ura, ne bo tako lahko. Ko sta že v postelji, jima mora prebrati pravljico. A to še ni dovolj. Po branju pravljice jima mora povedati, kako so šli v živalski vrt. Ronja ima »naštudiran« ves živalski vrt, vse živali, kje so račke, opice, zajčki, kje je kmetija. Ničesar ne sme izpustiti. »Povej tudi, kje smo šli na sok, ti si pa kadil in pil kavico, zdaj pa ne smeš več kaditi,« mu vsakič pojasni Ronja, »ker ti ne dela srček.«»Nana pa je bolj hitra,« spregovori Janez o drugi vnukinji, »včasih deluje grobo, a je v resnici zelo srčna. Stiska se samo takrat, kadar prija njej. Samosvoja. Saj je prav. Ronja je nežnejša, občutljiva za kreganje. Kadar želiš okregati eno ali drugo, takoj stopita skupaj. Zaveznici sta. Zelo se imata radi. Ko ju grem iskat v vrtec, imam hrano kar s sabo, ker sta nenehno lačni.« »Tatko, gremo na igrišče,« me prosita ves čas.
Življenje po infarktu
Ali kaj bolj ceni življenje, odkar se je že skoraj poslovil, odkar je plaval v mehki peni, postlani z rožicami? »Najbolj iskren bi bil, če bi rekel, da ne. Še zmeraj se ne maram sprehajati, pa bi bilo dobro, kupil sem si sobno kolo, peš grem do trgovine. Moja kardiologinja dr. Vasićeva mi je v voščilu napisala, da so jih stari zdravniki učili, da niso le zdravila tista, ki zdravijo, ampak da zdravijo volja, energija, optimizem, radost, vse tisto, kar si in kar lahko daš drugemu, da je to bolj pomembno od zdravil. In s tem se zelo strinjam. Saj morajo biti tudi zdravila, a če bi se zaprl vase in objokoval samega sebe, ne bi bilo dobro. Treba je iti z optimizmom naprej. Vsi imamo težave, takšne ali drugačne. Pomembno je, da si obkrožen z ljudmi, ki jih imaš rad in ki imajo radi tebe. Ko sem 'odhajal', me ni bolelo. Če se v življenju česa bojim, se tega, da bi ležal v kakšnem domu, se napol zavedal sebe, da ne bi mogel poskrbeti zase. To se mi zdi najhujše, kar te lahko doleti. Hujše od smrti. Zdaj pa – dokler se ne vidim v ogledalu, itak mislim, da sem še mlad. (smeh) Saj še nisem za staro šaro. Še vedno grem rad v kranjsko gledališče, pa v Mestno pogledat, kaj igrata Ana in Bernarda, pa k Borisu (Kobalu, op. a.) v Šentjakobsko gledališče, za novo leto sem bil na koncertu klape Mali grad iz Kamnika v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Večkrat sem vodil njihove koncerte, zdaj pa mi je bilo lepo gledati jih iz dvorane.«
Malo miru
Janez je zelo družaben človek, toda včasih se tudi njemu prileže malo miru, a samo kakšen dan, dva, potem pa si spet zaželi obiskov, pogovorov. »Lepo je imeti družbo, lepo pa je včasih biti tudi sam. Vse življenje sem bil optimistično razpoložen, kar mi zelo pomaga. Ana mi sicer pravi, da sem preveč resen, a z leti gledaš na stvari drugače, ker imaš izkušnje. Pa ne želiš, da tvoji ljudje ponavljajo tvoje napake. Sicer se nočem vtikati v druge. Ani včasih kaj svetujem, a ona itak naredi po svoje. Ji vidim v očeh, da si misli 'ti kar govori'.« Na 50. obletnici je imel Janez več kot dvesto ljudi, na šestdeseti več kot sto. Z nekdanjimi sodelavci z Radia Slovenija se večkrat dobi na kavi, pogreša pokojno sodelavko Ajdo Kalan.
»Kar šestkrat na leto se dobimo s sodelavci, kadar imamo rojstne dneve, na Radio pa ne hodim, tam imajo ljudje svoje delo in se ne morejo ukvarjati z menoj. Vsako leto se stari radijci 23. decembra srečamo pri Tromostovju, zbere se nas približno 40. Lani žal nisem mogel iti.« Na Radiu Ognjišče poučuje govor, da ostaja v kondiciji, včasih povezuje kakšen koncert. Že nekaj let hodi na univerzo za tretje življenjsko obdobje, na angleščino. »Tovarišici rečem, da se za nas ni treba posebej pripravljati, da nam lahko govori iste stvari kot pred 14 dnevi, ker itak vse pozabimo,« se nasmeje Janez. »Angleščine nikoli ne bom dobro znal, ker se potem doma premalo ukvarjam z njo, je pa prijetno druženje, tudi po pouku.« In kot vsem upokojencem tudi Janezu zmanjkuje časa: »Če bi imel več časa, bi si šel ogledat še kakšno predstavo. A če nimam abonmaja, najdem kakšen izgovor, da se mi ne da zvečer v Ljubljano. Pred kratkim sem gledal imenitno kriminalko v nadaljevanjih, Vranja vrata v MGL, v kateri je igrala tudi Bernarda. Berem premalo. Zjutraj ob kavi berem časopise, zvečer pa hitro zaspim ob knjigi.« Za svoje »angležarje« je organiziral izlet do Železne Kaple. »Bil je prekrasen dan. Letos jih bom peljal v Benečijo.«
Na poti domov sem razmišljala o Janezu, radijski legendi, vedno nasmejanem in prijaznem voditelju. Povedal mi je, da malo pogreša radio, a da zaradi zdravja ne bi več zdržal več ur pred mikrofonom. Janez je borec. Ne jamra. Vse svoje bolezni je sprejel, ne sprašuje se, zakaj so se zgodile prav njemu. Skrbi za 90-letno mamo, včasih čuva vnukinji in se veseli z njima, dobiva se s prijatelji, rad ima življenje. In če res zdravijo volja, energija, optimizem, radost, vse tisto, kar si in kar lahko daš drugemu, potem je pred Janezom še dolgo in lepo življenje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
