Letenje hitreje premaguje razdalje kakor vožnja, a tudi porabi mnogo več energije. Majhni droni inštituta MIT so denimo po zraku lahko opravili 90 metrov, po tleh pa kar 250 metrov. Tudi potencialni leteči avtomobili bi se soočali z enakim problemom energijske potratnosti. Zato so na MIT razvili sistem, po katerem se droni premikajo po tleh, ko je to mogoče, poletijo pa, ko se na tleh pojavijo prepreke. S tem sta optimizirani tako energijska učinkovitost kot hitrost potovanja.
“Zmožnost tako letenja kot vožnje je uporabna v okoljih, ki imajo mnogo preprek, saj lahko poletimo preko talnih preprek in vozimo pod nadzemnimi ovirami,” je dejal vodja projekta Brandon Araki. “Navadni droni ne morejo manevrirati po tleh. Droni s kolesi so mnogo bolj mobilni, in le malce počasnejši.”
Novi droni so zgrajeni na osnovi prejšnjega Arakijevega projekta poimenovanega Leteča opica. Ta dron je lahko letel, se plazil in prijemal različne predmete.
V novem projektu pa so znanstveniki razvili tudi algoritme za načrtovanje poti, s katerimi so zagotovili, da se različni droni niso zaletavali med sabo oziroma v različne prepreke. Osem dronov so testirali na majhnem poligonu v obliki mesta.
V preizkusu so raziskovalci vsakemu dronu določili začetno in ciljno pozicijo. Miniaturna maketa mesta je bila opremljena s cestami, zgradbami, območji prepovedi letenja in drugimi ovirami. Sistem za načrtovanje poti je omogočil, da so droni medsebojno komunicirali in izbrali, kdaj preklopiti iz načina za letenja v način za vožnjo in obratno, s čimer so optimizirali življenjsko dobo, hitrost in učinkovitost baterije.
Uspešni so bili tudi pri samodejni omejitvi letenja na določenih območjih, s čimer so ustvarili pogoje za koridorje, ki bi lahko v prihodnosti služili kot avtoceste za leteče avtomobile na nebu.
