Kaj točno se je zgodilo na Djatlovem prehodu, verjetno nikoli ne bo znano. Prehod so kasneje poimenovali po vodji ekipe Igorju Djatlovu. Skupino je sestavljalo devet oseb, med njimi sta bili le dve ženski, Ljudmila in Zinaida, in čeprav so bili mladi, so bili vsi z Urala in so imeli več kot dovolj izkušen tako z vremenskimi razmerami kot s poznavanjem terena.
So se pobili med seboj? Prav tako ni nobenega dokaza, da bi se sprli in stepli med sabo, poleg tega človek ne bi mogel povzročiti takšnih poškodb.
USODNA NOČ
Drugega februarja 1959 je deveterica postavila taborišče na pobočju gore Kholat Syakhl. Od devetih oseb jih je šest zmrznilo, ena oseba je imela poškodovane možgane, brez znakov travme na lobanji, še ena oseba je imela zdrobljeno lobanjo, Ljudmila pa je imela izdolbene oči ter odrezan jezik. Vsi trije so imeli notranje poškodbe. Vse je kazalo na to, da je deveterica sredi noči zbežala iz šotorov, in to praktično brez oblačil. Tisti dan je močno snežilo, poleg tega so bile temperature pod ničlo. Sovjetski preiskovalci so lahko zaključili le, da je tragedijo povzročila »neznana sila«.
KAMERE IN DNEVNIKI
Na kraju so preiskovalci našli fotografske aparate in dnevnike, s pomočjo katerih so lahko rekonstruirali, kaj vse se je dogajalo do trenutka smrti. Skupina (takrat je bil z njimi še deseti član, Juri Judin) je 25. januarja z vlakom prišla v provinco Sverdlovsk Oblast. Nato so odšli do Vižaja (zadnja obljudena postojanka na njihovi poti) in 27. januarja krenili proti Otortenu, ki je bil njihov cilj. 28. januarja se je zaradi bolezni domov odpravil Juri Judin, ki je bil tako edini član odprave, ki je preživel. Djatlov mu je pred odhodom dejal, da bodo svoj cilj dosegli predvidoma do 12. februarja, a da se lahko zavleče. Po dosegu cilja naj bi mu poslali telegram. 31. januarja so prišli do vznožja gore in se začeli pripravljati na vzpon. Prvega februarja so se začeli vzpenjati proti prelazu Djatlov. Sprva so se odločili, da bodo v enem dnevu prešli prelaz, a so se vremenske razmere tako poslabšale, da so zgrešili pot in odšli proti Kholat Syakhlu. Ko so ugotovili, da so se zmotili, so se odločili, da postavijo taborišče kar tam na prostem. Od takrat ni nobenega vpisa več.
V času smrti je bila 50 kilometrov stran še ena skupina alpinistov, ki je poročala, da so na nebu videli nenavadne luči. Prav tako naj bi bila po nekaterih teorijah vsa trupla radioaktivna.
ODKRITJE TRUPEL
Juri Judin je čakal telegram svojih prijateljev vse do 20. februarja, nato pa je poklical reševalno službo. 26. februarja so reševalci našli trupla petih nesrečnikov. Šotor, v katerem so spali, je bil raztrgan od znotraj, študentov pa ni bilo. Za seboj so pustili oblačila, čevlje, hrano in pijačo. Preiskovalci so šli za sledmi, ki so vodile skoraj 1,5 kilometra do bližnjega gozda. Na robu gozda so našli sledi manjšega ognja, zraven pa trupli Krivonišenka in Dorošenka. Sledovi so kazali, da je vsaj eden od njiju poskušal splezati na drevo, verjetno v upanju, da bi našla šotor. Med drevesom in taboriščem so nato našli še tri trupla: Djatlova, Kolmogorova in Slobodina, ki so, kot vse kaže, umrli med poskusom, da bi se vrnili do šotora. Trupla so bila okoli 150 metrov oddaljena drugo od drugega. Vsi so umrli zaradi podhladitve.
ODKRITJE PREOSTALIH ŠTIRIH
Našli so jih 4. maja približno 75 metrov od drevesa, kjer sta bila Krivonišenko in Dorošenko. Četverica je bila bolje oblečena kot ostali, saj so očitno pobrali oblačila od ostalih petih. Še vedno ni znano, kaj je deveterico tako preplašilo, da so zbežali v noč, in kaj se je nato dogajalo. Očitno je, da je bila četverica, potem ko je umrlo prvih pet, še živa, a ni znano, zakaj se niso vrnili do šotora. Dejstvo je, da so trije od njih utrpeli hude telesne poškodbe, za katere preiskovalci trdijo, da jih ni mogel povzročiti človek. Nenavadno je tudi, da nihče od poškodovanih ni imel poškodb na koži, ampak so bile poškodbe takšne, da bi jih lahko povzročil le visok pritisk ali udarni val.
