Takrat so odkrili zgolj 15 teh napihnjenih mehurčkov, podrobnejši pregled polotokov Jamal in Gydan pa je razkril, da je teh kar 7000, znanstvenike pa skrbi, da bi lahko vsak trenutek eksplodirali.
»Najprej se pojavi mehurček, v lokalnem jeziku imenovan 'bulgunyakh', sčasoma pa mehurček eksplodira in s tem v ozračje sprosti plin. Tako nastanejo ogromni lijaki,« pojasnjuje Aleksej Titovski, direktor regijskega oddelka za znanost in inovacije.
Čeprav počeni mehurčki za seboj običajno pustijo manjše udrtine, znanstveniki menijo, da povzročajo tudi nastanek ogromnih vrtač in kraterjev, ki se pojavljajo po vsej Sibiriji. Tisoči teh mehurčkov zbujajo skrb zlasti zaradi tega, ker se lahko povsem brez opozorila razpočijo.
Kaj se pravzaprav dogaja?
Leta 2016 so okoljski raziskovalci ugotovili, da zrak, ki uhaja iz teh mehurčkov, v primerjavi z zrakom v okolici vsebuje do 1.000-krat več metana in 25-krat več ogljikovega dioksida. Že leta 2014 so izmerili, da zrak na dnu takega kraterja vsebuje več kot 9,6-odstotka metana, medtem ko okoliški zrak običajno vsebuje 0.000179 odstotka tega plina. Mehurčki naj bi se pojavili zaradi odmrzovanja sibirskega permafrosta, ki je posledica nedavnega vročinskega vala.
Pojav proučuje več različnih skupin raziskovalcev, zato bo kmalu znanih več podrobnosti. Prednostna naloga je ugotoviti, kateri od teh mehurčkov predstavljajo nevarnost za lokalno prebivalstvo, na podlagi česar želijo pripraviti zemljevid s potencialnimi »vročimi točkami.«
