Učinkoviteje je, če po neželenem dejanju otroka seznanimo s posledico in od njega zahtevamo, da prevzame odgovornost, recimo pomije tla, ki jih je umazal.
Za otroke so starši v nekem obdobju edino merilo, po katerem se zgledujejo. Ta čas je otrok prepričan, da ga bodo na enak način, kot ga vidijo starši, videli tudi drugi. Da otroci vedo, da so opaženi, potrebujejo našo pozornost. Da se počutijo sprejete, ljubljene in cenjene, pa je pomembna predvsem pozitivna spodbuda oziroma pohvala. Ta naj bo vedno na mestu in realna. Le tako bo otrok lahko zadovoljen sam s seboj. Nikakor pa ne smete otrokovih dejanj povezovati z njegovo vrednostjo.
Učenje
Konstruktivna kritika se nanaša na točno določeno dejanje, destruktivna pa na celotno osebo, ker je naredila tisto, kar nam ni povšeči, zato previdno!
Otrok naj se nauči svojih lastnih dosežkov veseliti in jih ceniti. Nikakor pa naj se po njih ne vrednoti. Pohvala naj bo spodbuda za trud, ki ga otrok vlaga v dejavnosti zaradi sebe, in ne zaradi neke nagrade, ki jo dobi na koncu dejanja, ali zaradi tega, da zadovolji naša pričakovanja in nas razveseljuje. Če otroci ne dobijo dovolj pozitivne spodbude, bodo, ker potrebujejo občutek, da so opaženi, iskali negativno pozornost. V tem pa znajo biti precej izvirni. To se navadno kaže v močenju postelje, ugovarjanju, problematičnem vedenju, pa tudi v bolezni in težavah v šoli. Starejši si lahko izberejo neustrezno družbo, alkohol, droge ali kriminal, ali celo poskusijo narediti samomor.
Kako?
Vedno hvalite ali grajajte otrokova dejanja, in ne njega samega. Izražajte se brez vrednostnih sodb. Spodbujajte ga, naj se trudi zaradi sebe, in ne zato, da bi zadostil vašim pričakovanjem ali pričakovanjem drugih. Nikoli mu ne vzbujajte občutkov krivde ali sramu, ampak spodbujajte občutek odgovornosti. Najpomembnejše pa je, da imate svojega otroka radi tudi takrat, ko vas razjezi ali razočara. To mu odkrito pokažite. Upamo, da vam ti nasveti pridejo prav pri vzgoji otrok v odgovorne odrasle.
