Starši želimo otrokom od mladih nog vse privzgojiti in jim pomagati v življenju, vendar pozabljamo na najpomembnejše – misliti z lastno glavo.
Kakšno službo bo otrok izbral? Sliši se trapasto, a številni starši svojemu včasih komaj rojenemu otroku že določijo pot, po kateri naj bi šel – oblačila, ki naj bi jih nosil, ljudi, s katerimi naj bi se družil, hrano, ki naj bi jo užival, pojme, v katere naj bi verjel, in seveda stvari, ki naj bi jih počel. Otroka nehote postavijo v vlogo, ki so mu jo ustvarili sami, po svojih idealih, in vse, kar ni v skladu z njihovimi sanjami, pričakovanji in ideali, je slabo, napačno.
Za predsodke so krivi starši
Noben otrok se ne rodi z idejo, da mu nekaj (oziroma predvsem nekdo) ni všeč. Otroci imajo izjemno pretanjen občutek za dobro in zlo, in če morda vaš otrok nekoga ne mara, je to zaradi šestega čuta. Zaupajte mu in mu prisluhnite. Odrasli ocenjujemo na podlagi izkušenj in ni pošteno, da otroka prepričujemo o nečem, o čemer se mu osebno ni uspelo prepričati.
Zakaj sploh predsodki?
Predvsem naj se vsak otrok zaveda, da mu ni bilo nič podarjeno in da smo si vsi enaki – ne glede na spol, raso, vero ali navade.
Za predsodke so največkrat krive izkušnje, ki smo jih imeli z določenimi ljudmi (ali stvarmi), okolje, v katerem smo odrasli, in seveda vse tisto, kar so nas naučili naši starši. Včasih je dovolj že nevednost, prvi in najpogostejši vzrok pa je seveda strah pred drugačnim. In razumljivo je, da se nečesa bojite, da vam nekaj ni všeč ... ampak zakaj bi to nekaj sovražili ali zaničevali? In zakaj bi to prenesli na lastnega otroka, on na svoje prijatelje … Veliko ljudi se boji kač. Nekateri tudi psov in mačk. Bodo svojemu otroku rekli, da ne sme pobožati prijaznega psička, ki se mu dobrika? Ne. In če si otrok želi pod nadzorstvom pobožati kačo, zakaj bi mu to preprečili? Kar se Janezek nauči, to Janez zna. In v časih, ko se zadeve zelo hitro spreminjajo, je pot z vrha do dna hitra in boleča.
