Glasno se šepeta, da nekateri delujejo kot kriminalne združbe, da predvsem mlajši preprodajajo drogo in se kopajo v denarju. Država pa nemočna in ljudje jezni. Kaj je res in kaj le predsodki?
Država je gluha
»Težave so resne in velike,« pravi župan občine Šentjernej, Radko Luzar, ki se je zelo zavzeto lotil vprašanj, povezanih z Romi. Ker je to delo za več generacij, je treba dodati, da teče šele njegov prvi mandat. »Marsikaj se dogaja; policija ukrepa, kolikor ji uspe, pogosto pa primeri padejo na sodišču. Še zlasti mlajši Romi so vse agresivnejši, sprožili so že kar nekaj pretepov in napadov; med drugim so pretepli uslužbenca na črpalki, poškodovali so mlajšega občana na praznovanju jernejevega in povzročili še nekaj incidentov. Zato se je bati, da bo ljudem prekipelo …«
V okviru občinskega sveta je že imenovana komisija za romska vprašanja, ki sodeluje s predstavniki policije, novomeškega Zavoda za socialno varstvo, zdravstvenega doma, šole in krajevnih skupnosti. Župan poudarja: »Tudi Romi so naši občani, zato moramo poiskati skupni jezik za obe strani – za 'civile' in zanje. Močno si prizadevamo, da bi čim prej uredili odnose, toda žal to ne gre čez noč – a vsaj začeli smo.« Občina Šentjernej se je letos prijavila na javni razpis, namenjen Romom, za ureditev komunalne infrastrukture, a žal ni bila uspešna. »Želimo pomagati Romom, toda lastni proračun je premajhen, država pa gluha.«
Zakaj bi le delal?
Vzrok je tudi v tem, da med minimalno plačo in socialno pomočjo skoraj ni razlike, zato ni pravega zanimanja in volje za delo.
V šentjernejski občini živijo Romi v petih naseljih, žal ni nihče zaposlen. Poskusi, da bi jih zaposlili s pomočjo javnih del v tamkajšnjem komunalnem podjetju, niso bili uspešni. Tudi romska skupnost tega projekta ne podpira dovolj, saj se zgodi, da so tisti, ki pokažejo zanimanje za delo, deležni pritiskov v svoji skupnosti. Župan upa, da bo – glede na dobro prakso v občini Trebnje – tudi v njihovem naslednjem proračunu postavka za najem zemlje, ki jo bodo dali Romom, da si sami pridelajo ozimnico. »Toda to je le kapljica glede na težave, s katerimi se ukvarjamo in ki jih – brez drugačnega pristopa države in drugačnega razumevanja tega področja – ne bodo mogli odpraviti.«
Župan vidi pravo pot predvsem v izobraževanju, zato si v Šentjerneju prizadevajo, da bi romske otroke vendarle spravili v vrtce in bi bili od malega deležni drugačne vzgoje in vzorcev in bi obvladali jezik, kajti ko vstopijo v šolo, slabo govorijo slovensko. Vsi pa znajo ravnati s prenosnimi telefoni, in to v našem in v angleškem jeziku. »Pri vrtcih bi morala pomagati država, saj celotnega zneska občina sama ne bi zmogla; iluzorno pa je pričakovati, da bi sploh kaj plačevali Romi! Še v šolo neradi pošljejo otroke, zato se težave kopičijo kljub pomoči in angažiranosti tako romske pomočnice kot učiteljev in vodstva.«
Dobro poznajo svoje pravice
Radko Luzar
»Izvirni greh je v tem, da socialno pomoč prejemajo neselektivno. Pomoč bi morali pogojevati – s tem, da otrok redno prihaja v šolo, da imajo Romi poravnane obveznosti (še zlasti se kopičijo kazni za razne prekrške) itd.«
Krivda je tudi pri državi, pravi župan, saj so zakoni, ki urejajo to področje, napisani neživljenjsko. Skrb za Rome je v pisarnah drugače razumljena kot na terenu – marsikaj, s čimer naj bi jih družba zaščitila, jim lahko celo škodi, še zlasti ker Romi dobro poznajo svoje pravice, ne pa tudi obveznosti in dolžnosti. »Mi smo Romi, smo manjšina in smo zaščiteni,« slišijo tisti, ki se pritožujejo nad njihovimi nesprejemljivimi dejanji.
»Izvirni greh je v tem, da socialno pomoč prejemajo neselektivno. Pomoč bi morali pogojevati – s tem, da otrok redno prihaja v šolo, da imajo Romi poravnane obveznosti (še zlasti se kopičijo kazni za razne prekrške) itd.,« je prepričan Radko Luzar in se hkrati zaveda, da si s tako izjavo lahko nakoplje težave. Upa, da bodo selektivnost pri izplačilih pomoči rešili skupaj z novomeškim Zavodom za socialno varstvo. »Še bolje pa bi bilo, če bi nekateri Romi prejemali pomoč v hrani in higienskih potrebščinah, tiste družine, ki znajo socialno pomoč pravilno porabljati, pa v denarju, saj mora biti dodeljevanje denarne pomoči stimulativno.«
Več otrok, več denarja
Rominje zelo mlade rojevajo in zato kmalu zapustijo šolo. Ker nezakonski otrok prinese nekaj več denarja, se tudi poročajo ne več – tako kot delati se jim tudi poročiti ne splača, ugotavljajo v Šentjerneju. Romska poroka je očitno le še za njihove bogataše. Nedavno je v sosednji občini rodila 13-letna Rominja – pa ni nihče nič ukrenil, čeprav je spolni odnos z mladoletno osebo kaznivo dejanje. Nekdo bi torej moral v zapor, a je očitno tudi pri tem v ospredju »romska tradicija«.
Tisti, ki imajo Rome za sosede, se hudujejo, ker je na državni in družbeni ravni vedno problematiziran le odnos »civilov« do Romov, v nasprotni smeri se pa ne sme govoriti. Opozarjajo tudi na to, kar se dogaja v romski skupnosti, kar bi prav tako moralo biti predmet vprašanja človekovih pravic, a ostaja nedotakljivo.
Organizirane kraje
Še ne tako daleč nazaj so »civili« in Romi lepo sobivali, toda takrat so slednji imeli starešine, ki so skrbeli za svojo skupnost. Številni so si služili denar z raznimi deli – od brušenja nožev do izdelave opeke – ali pa so hodili v službo. Zaposleni so prejemali tudi otroške dodatke in tako so bili dvojno motivirani za delo. Potem pa se je zamenjal sistem, služb ni bilo več, prišla pa je socialna pomoč.
Ti jim posojajo denar, hkrati pa zasežejo bančne kartice in jim z računa pobirajo vse prihodke.
Romska problematika je zelo občutljiva, hkrati pa je vsaka kritika ožigosana kot sovražni govor, zato tisti, ki vsakodnevno spremljajo romsko življenje, niti ne opozarjajo več. Pa bi bilo dobro, pravi župan – ne le v zaščito »civilov«, ampak tudi v zaščito tistih nesrečnih Romov, ki jih izkoriščajo drugi, bogatejši Romi. Ti jim posojajo denar, hkrati pa zasežejo bančne kartice in jim z računa pobirajo vse prihodke. Tako je posojilo plačano z zelo visokimi obrestmi, vmes pa morajo »posojilojemalci« krasti za življenje. »Toda ni problem, če kdo ukrade kaj s polja, problem so organizirane kraje pridelka …« pripovedujejo ljudje. Opišejo, da se pripeljejo s kombiji ter poberejo pol ali pa kar cel pridelek, ki ga verjetno prodajo. Enemu od pridelovalcev zelenjave so letos naredili za pet tisoč evrov škode. Ni se hotel pogovarjati o tem, ker se boji povračilnih ukrepov: »Veste, oni vedno zmagajo.« V krajšem obdobju so ponoči v dveh hlevih zaklali dva prašička. Morda so z njihovim mesom odplačali dolg ali pa le obresti? Morda so meso prodali ali pa je bilo namenjeno za pogostitev na zabavi?
Če vam ne paše, se pa odselite!
Ker postaja življenje z romskimi sosedi neznosno, so se »civili« iz vasi Mihovica organizirali v vaško skupnost in na nekaj naslovov poslali dopis z opisom težav, ki onemogočajo normalno življenje. Z Romi so se sicer o tem že večkrat pogovarjali, obljubili so marsikaj, toda zaleglo ni kaj dosti. »Mi smo Romi – tako živimo, ne moremo drugače … Če vam to ne paše, se pa odselite.«
Prirejajo hrupne zabave, na eni je pela celo Neda Ukraden – za lep honorar seveda. Pa tudi kadar nimajo zabav, odmeva glasna glasba daleč naokoli. Številni necepljeni psi se potikajo po vasi in lajajo; vaščanom onemogočajo pešačenje po sicer javni cesti, zato se do svojih zemljišč lahko le še pripeljejo. Njihova zemljišča, za katera seveda plačujejo davke, Romi uničujejo, saj jih izkoriščajo kot parkirni prostor, pašnike za svojo živino ali smetišče. Uničujejo gozdove, saj v njih sekajo drevesa, kradejo orodje in pridelke, pogosto pa tudi grozijo sovaščanom in jih ustrahujejo. »Poleg naštetega gradijo na črno in tega se nihče ne dotakne, nam bi pa takoj rušili,« pripovedujejo »civili« iz vasi Mihovica.
Tako ne gre več
Romi si svoje pravice razlagajo po svoje; baje se bojijo le »božje kazni« in ponižanja, če so pretepeni.
Nekoč sta bili v tej vasi dve urejeni in delavni družini, zdaj pa je čisto drugače: »Nas je sto, Romov pa že 70; nihče ne dela, kljub temu pa jim denarja ne manjka – imajo nove avtomobile najvišjega razreda, prirejajo hrupne zabave, za novo leto imajo večji ognjemet kot Ljubljana, sledijo pa še rafali iz orožja.« Enemu od vaščanov so posekali lep kos gozda, in čeprav vsi vedo, da je sekal nekdo od Romov, ne bi bilo obtožbe, če ne bi oškodovanec sam poskrbel za dokaz (DNK iz blata). Ker obsojeni ni plačal kazni, je moral v zapor. Ko pa se je vrnil, je grozil in od kmeta, ki mu je posekal del gozda, zahteval plačilo, ker je zaradi njega »sedel«. V vmesnem času pa so kmetu romski otroci nagajali, ga kamenjali (tega je deležen marsikateri vaščan), pozneje pa ga je ta Rom celo udaril in mu poškodoval kost na ličnici.
Lahko bi bilo drugače
Vaščani pa vedo povedati tudi marsikaj prijaznega o Romih, tudi o tem, kako uspešen je eden od fantov, ki ima svoj frizerski salon v Ljubljani. Mlajši moški, ki se je pred leti šele priselil v to vas in začenja s samooskrbno kmetijo, opaža, da so romski otroci zelo bistri, iznajdljivi in da hitro »preberejo« človeka. Pravi, da so že majhni neverjetno manipulativni … kar bi se dalo s pravo vzgojo obrniti v pozitivno smer. »Če jih znaš motivirati, se znajo osredotočiti in takrat je z njimi lepo sodelovati.«
Vaščani Mihovice so se organizirali tudi zato, da se ne bi ponovila zgodba sosede, ki je Romom naredila marsikaj dobrega, namesto hvaležnosti pa so od nje zahtevali vedno več. Obupana se je odselila. »Mi se jih ne bojimo, zato želimo z njimi urediti odnose. Ker jih sami verjetno ne bomo mogli, pričakujemo, da se bo vključil še kdo, ki bo zaščitil tudi naše interese, ne le njihovih,« pravijo tisti, ki so delegirani v vaški odbor. Poudarjajo, da jim ni za to, da bi se Romov znebili, želijo le, da bi vzpostavili normalne sosedske odnose, da bi Romi spoštovali tujo lastnino in da bi se zavedali svojih dolžnosti in odgovornosti – ne pa le svojih pravic. Vaščani se zavedajo, da se Romi čutijo ogrožene, da nosijo v sebi »prastrah«, in verjetno so tudi zato še bolj agresivni. Tudi zato radi poudarijo: »Po Ustavi smo vsi enakopravni!« Enakopravnosti pa si želijo tudi vaščani.
Romska svetnica: Brez potuhe!
Pri romski svetnici Darki Brajdič smo preverili, kar so o Romih pripovedovali drugi občani. Potrdila je, da deklice prezgodaj rojevajo, kar tudi sama obsoja. Tudi tega ne izključuje povsem, da se lahko zgodi kakšen incident in da so »kdaj mladi Romi tudi malo nasilni«. Zanikala pa je, da bogatejši Romi izkoriščajo revnejše. Pravi, da je to vrsta pomoči in da denar vračajo s primernimi, ne pa s pretiranimi obrestmi. »Če si Romi ne bi med seboj pomagali, bi bilo hudo, saj nekateri ne bi imeli kje bivati.«
Povedala je tudi, da so poklicali romska dekleta in mlade ženske iz njihovega naselja na pogovor v sosednjo občino Škocjan; v okviru javnih del naj bi spremljale romske otroke v šolo, skrbele za to, da bi tja prišli urejeni, in podobno. »S tem se pa ne strinjam! Za to morajo skrbeti njihove mamice, ne pa druge Rominje. Če tega ne znajo, jih naj iz zavoda to naučijo, in če še potem ne bodo umivale otrok in skrbele za naloge, naj škode ukinejo socialno podporo, ne pa da jim dajejo potuho. Vedeti morajo, da je denar težko zaslužiti.«
Romska svetnica je drugo leto in pravi, da ni zadovoljna, ker ni mogla ničesar doseči – še zlasti si je prizadevala, da bi dosegla prevoz v šolo za otroke tiste družine, ki jih starši vozijo tja s konji, ker drugega prevoznega sredstva nimajo. O težavah v vasi Mihovica ni še nič slišala, meni pa, da so Romi velikokrat po krivem obsojeni in da so pogosto tisti, ki jih obsojajo, bolj krivi kot Romi sami. O imenih in priimkih (»civilov«) pa se boji govoriti …
Trebanjska izkušnja
»Na hitro se romskega vprašanja ne da urediti. To zahteva postopne korake in kontinuiteto,« pravi Alojzij Kastelic, ki občino Trebnje vodi že tretji mandat. Ko je nastopil to funkcijo, je začrtal smer reševanja in cilj, da bo čez 20 let sobivanje na želeni ravni. Romsko naselje danes ni več geto, kot je bilo nekoč, ko si niti policija ni upala vanj. Je legalizirano, ima vso potrebno infrastrukturo, pa tudi vrtec. Na občinski njivi, ki so jo letos prvič namenili Romom za vrtičke, je del teh lepo urejen, upa, da bodo vsi razpoložljivi vrtovi počasi obdelani in negovani. Prizna, da veliki večini občanov taka pozornost do Romov ni bila pogodu, saj je romsko naselje vzorno urejeno; se pa danes potrjuje, da je to osnova za nadaljnje normaliziranje odnosov.
Alojzij Kastelic pravi, da Romi spoštujejo institut župana; sam pa pri delu uporablja sistem nagrajevanja in kaznovanja. Z občinskim zavodom za socialno varstvo so dogovorjeni, da jim šola pošilja podatke o odsotnosti romskih otrok, in če je dogovorjeno število ur preseženo, družina ne dobi celotnega zneska podpore.
Župan se je dogovoril tudi z Revozom in s še nekaj podjetji, da bi zaposlili nekaj Romov, toda nihče od kandidatov ni sprejel zaposlitve. Tisti, ki so delo zavrnili, pa pol leta niso prejemali socialne podpore, kar je v skladu z zakonom. »Doslednost je nujna, tako kot kontinuiteta. Pred desetletji je bil v Trebnjem že vzpostavljen sistem urejanja romskega vprašanja, vse doseženo pa se je zrušilo v trenutku, ko se je sistem zamenjal. Zato delamo tako, da bo tudi po mojem županovanju, na primer, model dela potekal naprej. Zelo dobro sodelujemo z vsemi institucijami na lokalni in državni ravni. Še zlasti odlično je sodelovanje z Uradom za narodnostna vprašanja in sproti mu poročamo o dosežkih in težavah. Dobro pa sodelujemo tudi z Romi. To žal še ne pomeni, da je vse v redu. Zagotovo imajo tudi naši Romi orožje, čeprav jim ga policija občasno pobere; pa tudi kraje, kazniva dejanja in kakšni izgredi se še dogajajo, toda teh je bistveno manj kot nekoč. Zato je realno pričakovati, da čez dobrih deset let v povezavi z Romi ne bo nikakršnih težav več oziroma da bomo vzorno sobivali.«
