Vendar so šele Nemci med prvo svetovno vojno orožje izpopolnili ter ga začeli množično zakopavati pred svojimi rovi. Kot je običaj v vojaški tehnologiji, so učinkovito idejo skopirali nasprotniki ter jih začeli uporabljati tudi sami. Ko so v Nemčiji prišli na oblast nacisti, je prišlo do novega napredka oziroma mine z uradnim nazivom Schrapnellmine 35. Zavezniški vojaki so ji hitro nadeli svoja imena, med drugimi »kastrator«.
Da mina eksplodira, ko človek stopi nanjo, je še en hollywoodski mit!
Vsaka mina je kot posoda z eksplozivom zakopana v zemljo. Na vrhu je detonator, in ko človek nanj stopi, sproži eksplozijo. Nemci so osnovni princip delovanja izboljšali. Po pritisku na detonator preteče nekaj sekund (od štiri do pet), nakar se sproži »pogonsko« polnjenje, ki mino vrže do meter visoko v zrak, kjer nato poči v vsej svoji eksplozivni moči. Od tu prej omenjeno ime, saj je mina največ škode povzročala na mednožju nesrečnih vojakov. Tudi če so preživeli, potomcev niso imeli. Da pa ne bi preživeli, so v telesu mine kovinske kroglice, ki so kosile vojake okoli mesta eksplozije. Kasneje med drugo svetovno vojno so Nemci izdelali še različico mine iz stekla, ki je detektorji niso mogli odkriti. Kajpada so tudi to idejo kopirali in mine so se po drugi svetovni vojni razpasle po vseh kriznih žariščih, dokler ni dozorelo mišljenje, da so nehumane, in so jih nekatere vojske nehale uporabljati.
