Do boljšega in zdravega pridelka najlaže pridemo, če do potankosti spoznamo zemljo, na kateri vrtnarimo. Ker tega ne moremo storiti s prostim očesom, je priporočljivo opraviti analizo zemlje. Kaj pomeni, če v prsti primanjkuje kalija ali magnezija ali pa je določenega elementa preveč? O tem in še o marsičem poučnem smo se pogovarjali z dr. Danijelom Stojkovičem Kukolinom iz podjetja AgroMedica.
Zemljo bomo najlaže vzorčili s pomočjo sonde, če je nimamo, pa lahko uporabimo kar lopatko. Na Primorskem, kjer je zemlja trša, si lahko pri vzorčenju pomagajo tudi s svedrom, s katerim zavrtajo približno deset centimetrov v zemljo. Vzorec hranimo in odpošljemo na analizo v čisti posodici, lahko tudi v čisti plastični vrečki, ki se zapre.
Obstaja več vrst analiz zemlje, vseh pa se običajno lotimo z namenom, da bolje spoznamo svojo prst. Zakaj je analiza pomembna, je dokaj razumljivo, odlično pa to pojasni dr. Stojkovič Kukolin: »Podobno kot nas zdravnik napoti na analizo krvi in na podlagi izvidov priporoča morebitno jemanje zdravil, spremembo prehrane, jemanje dopolnil ipd., da se bolje počutimo, tako je analiza zemlje potrebna za pripravo priporočil, s pomočjo katerih bodo rastline bolje rasle. To ima tudi denarne posledice, saj ni treba kupovati nepotrebnih gnojil. Z uporabo tarčnih izdelkov povečamo količino pridelkov in hkrati poskrbimo za okolje, saj tako preprečujemo spiranje odvečnih gnojil ter onesnaževanje podtalnice in drugih vodnih virov.« Ljudje leta in leta uporabljajo isto gnojilo in izdelke za vrt, pa jih morda sploh ne potrebujejo. Osnovna analiza zemlje stane toliko kot vile in lopata skupaj, na njeni podlagi pa dobimo natančne informacije, kaj zemlja dejansko potrebuje, česa ima morda preveč in kako lahko morebitne težave odpravimo.
Ugotavljamo lahko vse od pH zemlje do vsebnosti težkih kovin
Ker obstaja več različic analiz zemlje, se je treba dobro pozanimati, kaj nam določena analiza ponuja, in seveda premisliti, kaj nas zanima. »Načeloma lahko opravimo osnovne analize, ki navadno zajemajo določitev parametrov, kot sta pH in organska snov, ter določitev količine dušika, kalija in fosforja. Kompleksnejše analize zajemajo še določitev mikrohranil (bor, cink, mangan, železo, baker, magnezij ...), električne prevodnosti (slanosti) zemlje, količine vezanega karbonata in tako dalje, obstajajo tudi analize, ki preverijo vsebnost težkih kovin v zemlji.« Kajpak nam vsa izmerjena dejstva skupaj ne pomenijo čisto nič, če nam zraven ni razloženo, kaj pomeni presežek ali primanjkljaj določenega elementa. Najpomembnejši del analize je zato interpretacija rezultatov, ki jih dobimo iz laboratorija. Iz posameznih vrednosti moramo namreč točno razbrati, kaj storiti, da bo zemlja rodovitnejša in manj obremenjena z morebitnimi presežki ali primanjkljaji hranil. V nasprotnem primeru nam vse številke in oznake ne bodo čisto nič povedale.
Elementi v zemlji so med seboj povezani
Veliko ljudi ne ve, da so vsi elementi v zemlji med seboj povezani, razkriva strokovnjak. Kot primer omeni kalij in magnezij. »Rastlinam, ki jim primanjkuje kalija, je oteženo črpanje dušika in vode. Take rastline so navadno občutljivejše za različne bolezni in slabše rastejo ter imajo veliko manj plodov. Prevelike količine kalija pa po drugi strani onemogočajo učinkovito vsrkavanje magnezija. Magnezij je pomemben za tvorbo klorofila in razvoj semen. Njegovo pomanjkanje privede do slabše odpornosti proti suši, mrazu in boleznim, pogosto pa se kaže v obliki venske kloroze in razbarvanja starejših listov.« Za optimalno rast rastlin je ključnega pomena tudi pH zemlje, ki pomembno vpliva na vsrkavanje nutrientov.
»pH tal je eden izmed pomembnejših parametrov, ki jih moramo poznati zato, da rastlinam zagotovimo optimalno rast. pH obsega vrednosti od 1 do 14. Prsti z vrednostjo 7 so nevtralne, tiste z vrednostmi pod 7 so kisle, nad 7 pa so bazične. Z zagotovitvijo optimalnega pH je vsrkavanje hranil optimalno, kar privede do boljše in hitrejše rasti ter do večje odpornosti rastlin proti škodljivcem. Večina rastlin najbolje uspeva pri vrednostih pH med 6,0 in 7,0, izjema so npr. borovnice, krompir in rododendron, ki imajo radi bolj kisle prsti (od 4,5 do 5,3), lucerna pa na primer bolj bazično prst (od 7,0 do 8,0). pH ima tako velik vpliv, ker močno vpliva na dostopnost rastlinskih hranil, kopičenje toksičnih snovi v rastlinah in na mikroorganizme v zemlji.« PH v zemlji se lahko dvigne, kadar je v njej preveč kalcija. Ta sicer ni toksičen in je v mejah normalnega zelo pomemben za rastline, vendar pa lahko prevelike količine kalcija povzročijo nedosegljivost drugih hranil.
Danijel Stojkovič Kukolin: »Podobno kot nas zdravnik napoti na analizo krvi in na podlagi izvidov priporoča morebitno jemanje zdravil, spremembo prehrane, jemanje dopolnil ipd., da se bolje počutimo, je analiza zemlje potrebna za pripravo priporočil, s pomočjo katerih bodo rastline bolje rasle.«
Organska snov razkriva kakovost prsti
Zelo pomemben kazalnik stanja zemlje je vsebnost organske snovi. To so živalski in rastlinski ostanki na različnih stopnjah razgraditve. »Delež organske snovi pove precej o kakovosti zemlje. Načeloma zemlji, v kateri se organski delež zmanjšuje, pada kakovost, tam, kjer se delež viša, pa navadno kakovost raste. Organska snov omogoča boljše skladiščenje hranil, zadržuje zaloge vode, izboljša fizikalne lastnosti zemlje ... Priporočljivo je, da je delež organske snovi vsaj 3-odstoten,« pojasnjuje sogovornik. O električni prevodnosti medtem izvemo, da se z njo posredno določi, koliko soli je v zemlji. Čim večja je prevodnost, tem več je soli. Velike količine soli lahko predvsem pri občutljivejših rastlinah povzročijo močne poškodbe rastlin, železovo klorozo idr.
Tudi o teksturi zemlje smo se pozanimali: »Tekstura vpliva na to, koliko hranil bo zemlja sposobna sprejeti, koliko časa bodo hranila obstojna, koliko vode bo vezane v zemlji, poleg naštetega pa vpliva tudi na hitrost prehoda zraka v zemlji, na kationsko izmenjalno kapaciteto in podobno. Načeloma ni dobro niti, če je zemlja preveč peščena, saj se hranila hitro spirajo, prehodi zraka in vode so zelo hitri, niti če je preveč glinasta, saj je zelo lepljiva in slabo prepustna, ko je mokra, in trda, ko je suha.«
Jeseni je pravi čas za analizo
Analizo zemlje sicer lahko opravimo kadar koli, v večini primerov pa je optimalen čas za opravljanje analiz jesen, saj lahko nekatere ukrepe na podlagi rezultatov izvedemo že pozno jeseni. Hkrati nam ostane dovolj časa, da se temeljito pripravimo na spomladansko gnojenje zemlje. Paziti je treba le, da zemljo pravilno vzorčimo in da se vzorčenja ne lotimo takoj po gnojenju. Priporočljivo je, da od zadnjega gnojenja mine vsaj kakšen teden z dežjem. Vzorec zemlje, ki ga pošljemo v laboratorij, predstavlja celoten vrt oziroma parcelo, na kateri imamo rastline, zato je zelo pomembno, da dobimo z vzorčenjem čim boljše povprečje. Vzorce zemlje za posamezne kulture jemljemo iz različnih globin s sondo ali lopato. V grobem velja, da vzorce za analizo tal pri zelenjavi ali travniku vzamemo iz globine 0–10 cm, pri trajnih nasadih, kot so sadovnjaki in vinogradi, pa vzorec navadno vzamemo iz globine od 0 do 30 cm. Običajno je najprimerneje vzeti vzorec tam, kjer je oziroma bo največ korenin. Pred jemanjem vzorca morebitno travno rušo s površine odstranimo. Pri jemanju vzorca se po vrtu premikamo v obliki črke W in opravimo vsaj deset vbodov s sondo oziroma lopato. Te vzorce hranimo v čisti posodi. Na koncu jih dobro premešamo in v laboratorij pošljemo od 100 do 500 gramov zemlje. Količina je odvisno od zahtevnosti analiz, gotovo pa je bolje, da se je pošlje malenkost preveč kot za las premalo. Strokovnjaki navadno zemljo pregledajo v enem ali dveh tednih in na podlagi analiz svetujejo najbolj smiselne in koristne ukrepe. Z njihovim upoštevanjem se lahko zgodi, da bo prihodnje leto vaša soseda pogledovala k vam na vrt in se čudila vašemu bogatemu pridelku.
Kdaj je smiselno opraviti analizo težkih kovin?
»Analizo težkih kovin je smiselno opraviti, ko sumimo, da je zemljo kontaminirana, ali če smo na območju, ki velja za bolj onesnaženo zaradi na primer industrije v bližini. Pri tem lahko opravimo analizo topnih oziroma za rastlino dosegljivih težkih kovin, ki nam pove, ali bo rastlina preživela oziroma približno koliko bo absorbirala težkih kovin. Te analize služijo le naročniku, da okvirno pozna količine težkih snovi v rastlinah, in nimajo zakonsko določenih mej. Določitev absolutne količine težkih kovin v zemlji pa je pravno regulirana in vsebuje mejne vrednosti, ki določajo, koliko je zemlja onesnažena,« odgovarja dr. Danijel Stojkovič Kukolin.
Vprašali smo ga še, kaj lahko na zemlji, onesnaženi s težkimi kovinami, sadimo in česa nikakor ne. »Če ugotovimo, da je zemlja nekoliko onesnažena, je smiselno, da preverimo tudi pH zemlje in ga po potrebi povišamo. Pri višjem pH (nevtralna in bazična tla) so namreč težke kovine veliko manj topne kot pri nizkem pH (kisla tla). Ob tem je smiselno tudi premišljeno izbiranje rastlin, ki jih želimo gojiti. Težke kovine slabo absorbirajo grah, fižol, kumare, paradižnik, paprike, bučke in sadno drevje, veliko bolj pa jih vsrkajo špinača, solata, korenje, krompir, čebula in repa. Na takih območjih sta priporočena tudi temeljito pranje pridelkov in obdelavo tal z manj prašenja. Odsvetujemo nabiranje regrata. Če je na vrtu zemlja močno onesnažena, pa jo je smiselno zamenjati oziroma postaviti visoke grede.«
