Na Zemljo vsako leto pade za okoli 40 tisoč ton vesoljskega »prahu«, pa tudi večjih »skal«, ki jih privlači težnost planeta.
A dejstvo je, da kljub temu planet izgublja maso. Pa da ne bo kdo mislil, vse več ljudi na svetu nima nič z njegovo maso. Narejeni smo pač iz snovi, ki je že tu. Vzroki, da se masa planeta spreminja, so drugje.
Zemlja vsako leto izgubi 0,000000000000001 odstotka mase.
Zemeljsko jedro je kot velik nuklearni rektor in kot vsak tudi ta skozi čas kuri »gorivo« in izgublja energijo. Manj energije pa pomeni manj mase, kot je nazorno v svoji vsem znani formuli nakazal Einstein. Na ta račun planet vsako leto izgubi 16 ton. No, ni ravno veliko. Največ izgubljene mase pa preprosto iz atmosfere izpuhti v vesolje. Zaradi tega na leto izgubimo 95 tisoč ton vodika in poldrugi tisočak helija. Plina imata namreč premajhno maso, da bi ju težnost lahko zadržala, zato njune molekule odplujejo v vesoljska prostranstva. Naš planet je torej na dieti, zaradi katere je vsako leto za približno 50 tisoč ton lažji. Pa bi nas moralo to skrbeti?
Izguba vodika ni problematična, ker ga je preprosto v ozračju dovolj. Trilijone let bo trajalo, da bomo izgubili vsega. Bolj problematična pa je izguba helija, ki ga je na Zemlji bore malo, pa še vse bolj ga potrebujemo. A ne za zabavo, temveč v raziskavah in v industrijske namene.
