Japonska plemkinja Murasaki Šikibu je okoli leta tisoč spisala roman Princ in dvorne gospe, ki je po mnenju nekaterih prvi roman na svetu.
Roman je najobširnejše pripovedno delo v prozi.
V Evropi, kjer smo bili globoko v srednjem veku, so bili tisti čas popularni romani o kraljih in junaških vitezih. Toda v poznem 16. stoletju, ko se je uveljavilo protiromantično gibanje, so glavne vlogo v romanih dobile negativne osebnosti. Prvi tak je nosil naslov Življenje Lazarilla de Tormesa, leta 1554 ga je spisal neznan avtor. Opisuje življenje ubogega dečka, ki si pot v svet utira tako, da goljufa svoje delodajalce. V Franciji pa so nekateri avtorji menili, da tradicionalni romani podajajo napačno podobo sveta, približno tako kot danes telenovele. Namesto da bi si zgodbe izmišljevali, so zato antiromanopisci poudarjali podrobnosti življenja in sveta. Ženska pa drži tudi rekord v številu napisanih romanov. Barbara Cartland jih je spisala 723, s tem pa velja za komercialno najbolj uspešnega avtorja vseh časov.
Kaj pa prvi slovenski roman? To pa menda vemo, saj so nas naučili v šoli. Deseti brat Josipa Jurčiča je leta 1866 izhajal v nadaljevanjih v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov s podnaslovom Izvirni roman. Njegov motiv je ljudski in prikazuje usodo desetega otroka v družini, ki naj bi po ljudskem prepričanju prinašal nesrečo.
