Kdo v deželi tej ne pozna pripovedke o Martinu Krpanu? O preprostem in prebrisanem tihotapcu soli, ki je deželo obvaroval pred turško nevarnostjo. Na današnji dan leta 1887 je namreč umrl pisatelj, pesnik, dramatik in jezikoslovec Fran Levstik, ki je Martina obudil k življenju.
Za snov povesti je Levstik izbral danes neznano pripovedko o boju med preprostim človekom in orožja vajenim plemičem.
Rodil se je v kmečki družini v Dolnjih Retnjah pri Velikih Laščah 28. septembra 1831, pozneje je obiskoval ljubljansko normalko in gimnazijo, a zaradi sporov s šolskimi oblastmi ni opravil mature. Je pa bil leta 1854 kot štipendist nemškega viteškega reda sprejet v semenišče v Oloumucu na Moravskem. A tudi študiju bogoslužja se je moral zaradi ovadb o nemoralnosti pesniške zbirke, ki je izšla tistega leta, odpovedati.
Od leta 1861 je bil tajnik Slovanske čitalnice v Trstu, leta 1863 je postal urednik Vilharjevega političnega časnika Naprej, leta 1864 je postal tajnik Slovenske matice v Ljubljani, zatem pa urednik Wolfovega slovensko-nemškega slovarja. Med letoma 1868 in 1869 je občasno sodeloval pri Slovenskem narodu. Leta 1869 je Levstik na Dunaju začel izdajati »zabavljivo-šaljivi list« Pavliha, a je bil že naslednje leto obtožen narodnega izdajstva, zaradi česar je list prenehal izhajati. Potem je pomagal Stritarju pri urejanju Ljubljanskega zvona, preživljal pa se je s službo kontrolnega urednika pri slovenskem prevodu državnega zakonika. Leta 1872 je dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici, kjer je služboval do svoje smrti.
