Dlje kot gremo v preteklost, bolj prisotna postaja tovrstna 'kritična analiza', sploh na račun omejenih načinov komunikacije. Alternativne razlage so zato bile nujno zlo.
Številne razlage
Vse od leta 1985, ko je bila odkrita razbitina prekooceanske ladje, Titanik buri duhove. Nemalo zaslug za to ima istoimenski film, ki je tragedijo še toliko bolj približal množicam.
Titanik je 14. aprila 1912 trčil v ledeno goro, v ladjo je začela vdirati vode. Ta se je začela prelivati iz enega v drug vodotesen prostor, ko se je ladja nagnila naprej. Titanik bi lahko preživel zalitje štirih vodotesnih oddelkov, ne pa petih. 2 uri in 40 minut pozneje se je ladja potopila.
Takoj ko je novica dosegla javnost, so se pojavile takšne in drugačne razlage dogodkov. Po nekaterih je krivda šla kapitanu, ki je s pretirano samozavestjo plul s previsoko hitrostjo, po drugih je šlo za zavarovalniško prevaro. Najbolj razburljiva je govorila o prekletstvu egipčanske mumije, ki je bila na krovu, ko je udarila nesreča. Slednja je s smrtjo novinarja – odpovedalo mu je srce – na spominskem križarjenju na 100. obletnico potopa leta 2012 dobila dodatnega vetra v jadra.
Zavarovalniška prevara
Avtorstvo teorije, ki je bila deležna največje pozornosti, pa pripada Robin Gardinerju in njegovi sloviti knjigi Titanik: Ladja, ki se ni nikoli potopila. V njej je zapisal, da ladja, ki se je potopila 14. aprila 1912 sploh ni bila Titanik, ampak Olympic, oceanska linijska ladja istega razreda. Zakaj? Da bi družba White Star Line od zavarovalnice dobila denar, s katerim bi pokrila stare dolgove. Kot je zapisal Gardiner, je bila Olympic na zunaj praktično identična Titaniku, čeprav je začela pluti nekaj let prej. Olympic je le leto dni po splavitvi trčila z ladjo vojne mornarice HMS Hawke. Opremljena je bila z ovnom – ta je bil zasnovan tako, da je tik pod gladino ob trku sovražni ladji povzročil čim večjo škodo. Hawke jo je odnesla z minimalno škodo, Olympic te sreče ni imela. Družba White Star je imela svoje ladje zavarovane pri Lloyds of London, vendar pa jim ti denarja takrat menda niso izplačali, ker je preiskava mornarice zaključila, da je bila za trčenje kriva Olympic.
Gardiner je zato skoval teorijo, po kateri je družba zrežirala brodolom zaradi pomanjkanja denarja: splavitev Titanika so morali preložiti, zaradi Olympic pa so izgubljali denar, ker ni obratovala. Zato naj bi jo, tako Gardiner, našemili v Titanik, jo potopili in pobrali denar.
