Generacije otrok in mladostnikov so rastle in še rastejo ob ilustracijah Jelke Reichman, ki je pravljične junake, kot so Piki Jakob, Miškolin, Maček Muri, Šivilja in škarjice spremenila v nepozabne.
Če je bilo na začetku njene kariere težko skočiti v drveči vlak in se uveljaviti, je danes prav tako težko ta vlak zapustiti, pove s toplim nasmehom, ko jo obiščemo na njenem domu na obrobju Ljubljane. Ta je kot iz pravljic – okrašen s številnimi igračami, lončki, punčkami, petrolejkami in medvedki, z velikimi okni s pogledom na vrt in ptice na drevesih. Čeprav je mestno dekle, jo navdušuje prvinskost narave; tudi zase pravi, da je taka: neizumetničena, iskrena, neposredna. Risala in brala je že od mladih nog, njena najljubša žival je mačka, barva pa barva sivke, čeprav priznava, da je na koncu vse v odtenkih. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim Levstikovo nagrado, Župančičevo nagrado za življenjsko delo, bila je Slovenka leta 2011, letos pa je postala tudi častna občanka Ljubljane. Gospa, ki je pred kratkim praznovala 77. rojstni dan, v sebi ohranja nekaj iskreno otroškega in iskrivega ter z neverjetno natančnostjo opisuje srečanja in druženja z velikim imeni literatov. Pravi, da je največja sreča, da v življenju delaš, kar te veseli.
V vaši hiši, ki je kot kakšna galerija ali muzej, ste ustvarili prav pravljično vzdušje. Ste radi doma?
Res sem rada doma. Že zdaj me skrbi, ker bom najbrž morala jeseni v toplice: to mi je najhujše; nekam iti in doma pustiti moža, svojo razvajeno mačko ... Imam polno teh stvari, ki sem jih kupila na bolšjakih, ampak zdaj je tega toliko, da ni več prostora. Potem pa kje ugledam kak prikupen lonček in pomislim, da takšnega pa še nimam, in se ne morem upreti. Sama nisem nikoli kupovala oblek, kozmetike, tudi potovala nisem, imam pa veselje do teh drobnarij.
Veljate za perfekcionistko, ki je do sebe zelo samokritična. Se je to kaj spremenilo sedaj, ko je za vami že 50 let ustvarjanja?
Včasih mi je všeč, kar naredim, ampak nikoli nisem čisto do konca zadovoljna. Mislim, da je bistveno, da si do sebe zelo oster kritik. Imam tri ustvarjalne faze; moj mož jih sploh dobro prepozna (smeh): najprej si mislim, da ne bom zmogla in obupujem, potem dobim idejo in si rečem, da nekaj bo pa že, na koncu pa pride razsvetljenje.
A ko ste na začetku svoje kariere šli na Mladinsko knjigo k prvi urednici Kristini Brenkovi in je podvomila v vas, češ da to, da ste diplomantka akademije za umetnost, še ne pomeni, da znate risati, ste se pa le postavili zase.
Res je, rekla sem ji: »O, pa znam!«, a mi je pravzaprav bolj »ušlo«. To je bilo na drugem srečanju. Ker po prvem ni bilo odziva, sem se odločila, da grem še enkrat do nje. Povedala sem, da je tudi profesor na akademiji rekel, da bi bila dobra za to, in tako sem dobila nalogo narisati skice za Šiviljo in škarjice od Ketteja. In sem jih prepričala. Takrat sem jo prosila, naj mi pove tudi, kaj je o mojih slikah povedal prof. France Mihelič, ki je bil žirant. Menda je rekel, da sem malo preveč podobarska, a da se bom že naredila. Tako se je začelo.
Nato je sledil Miškolin Josipa Ribičiča ...
Za to delo se je zelo mudilo, saj je bil pisatelj takrat že zelo bolan. Ob tistem času sem poučevala likovni pouk na OŠ Oskarja Kovačiča in nekega dne me je obiskal v šoli, ker ga je zanimalo, kdo je ta neznana mladenka, ki so ji zaupali ilustracije njegovega dela. Bil je malce v zadregi in je priznal, da nima pretiranega zaupanja, saj me ne pozna, da pa je Miškolin njegova najljubša povest. Naredila sem mu nekaj osnutkov in bil je zelo zadovoljen. Knjiga je nato res izšla še malo pred njegovo smrtjo. A preboj mi je zares uspel šele z Mačkom Murijem, pred tem je v sodelovanju s Kajetanom Kovičem nastal še Piki Jakob. Ta je nastal po pravem medvedku, ki ga je Kovič kupil sinu na Češkoslovaškem in mi ga opisal kot ploščatega z veliko glavo. Kasneje sem na Češkoslovaškem tudi sama kupila podobnega medveda.
Koliko usmeritev glede slik pa so vam dajali avtorji tekstov?
Moram priznati, da – ne glede na to, s kom sem delala, s Kovičem, Suhadolčanom, Bitencem ali z novejšimi avtorji, kot je Anja Štefan – so mi vsi pustili povsem proste roke. Vedno sem naredila po svoje in so bili zadovoljni. Ko dobim dober tekst, se tako vživim, da kar pozabim, da ni moj – posvojim ga. Če pa mi tekst ni všeč, je to kar muka. Danes si lahko privoščim, da kaj odklonim, nekoč pa nisem mogla in takrat tudi slike niso bile tako dobre.
Ilustracija naj bi sledila besedilu. Kako pri vas poteka ustvarjalni proces?
Če mi je tekst všeč, čutim, da bom dobila neko iskrico, a ne vem, kje in kako. Berem, premišljujem, vse je v nekakšni sivkasti meglici, ki se začne počasi dvigati in ko se enkrat razkadi, potem steče. Ljudje si mogoče nekoliko preveč idilično predstavljajo poklic ilustratorja. Včasih mi kdo reče: »Joj, vi gospa ste umetnica, vi zrete v večerno zarjo in dobite inspiracijo.« Jaz pa si mislim svoje, ker nimam prav nobenega navdiha ob sončnem zahodu. (smeh) Za risanje živali, ki jih nisem nikoli videla v resnici, si pomagam z enciklopedijami. Kar nekaj študije je za tem, trdega dela, ampak takega, ki me veseli.
Med otroki so vaše ilustracije zelo priljubljene, kako pa sta vaš poklic doživljali vaša hčerka in sin ter kasneje vaši vnuki?
Za moje otroke in vnuke sem bila zgolj mama in babica. Prednost je bila ta, da sem potem, ko sem pustila službo učiteljice in se odločila za svobodni poklic, bila vedno doma. Spomnim se, ko je bila hčerka stara okoli osem let, sem jo prosila, naj oceni neke slike, s katerimi nisem bila preveč zadovoljna, ker sem jih delala v naglici. Ocenila jih je kot nič posebnega, na tisto, ki mi je bila najmanj všeč, pa je jasno namignila, da ni v redu. Kako sem bila jezna! (smeh) Podobno anekdoto imam tudi z najstarejšo vnukinjo, ki sicer zdaj študira slikarstvo. Ko je bila v kakšnem četrtem razredu osnovne šole, mi je zaupala, da imajo vsi v razredu mene najraje, da njej pa je Zvonko Čoh bolj všeč. Tako je to ...
Kaj pa vam, ko opazujete nove generacije, pade v oči kot dobra ilustracija?
Kot prvo mora imeti ilustrator znanje risanja, da zna narisati roke, da obvlada razmerja, skratka osnove, potem lahko gre v stilizacijo. Četudi narišeš zelene ovce, se moraš vseeno držati nekih pravil – žirafe ne morejo imeti kratkega vratu in konji krempljev. Vidim, da je kar nekaj dobrih mlajših ilustratorjev: Ana Zavadlav, Hana Stupica … Meni je všeč, da je v ilustraciji neko vzdušje, atmosfera, da pri bralcih vzbudi občutke. Rada imam lirično mehkobo, a tudi detajle.
Generacije otrok so rasle ob vaših slikah. Se vam zdi, da je danes ob vsej modernizaciji težje risati za petletnika ali ima otroški svet neko univerzalno estetiko?
Glede tega imam več pogledov. Zdi se mi, da otroci manj sedijo za knjigicami; vse je hitro, hipno, tudi risanke – nekatere se mi zdijo prav grozne. Kot da bi bilo kar vse dovolj dobro. Otrok je neoblikovano bitje, vse pohrusta, zato se mi zdi prav, da obstajajo likovni uredniki, a veliko založb tega nima. So stvari, ki so dobre in take ponarodijo, postanejo klasika. Po drugi strani pa imam občutek, da je otrokom, ne glede na to, od kod prihajajo, všeč podobno.
Vaše risbe so polne neke nostalgije, podob časov, ki jih več ni. Težko si predstavljam, da bi namesto balona otroku dali v roke mobilni telefon.
Že Božo Kos kot urednik mi je očital, da rišem gramofone in parne lokomotive, ki jih nihče več ne uporablja. Ampak gramofon je veličasten, škatla je pa škatla. Tudi ko sem pred leti opremljala pediatrično kliniko in si zamislila otroke pri igri v štirih letnih časih, sem se odločila, da raje narišem, kako se pozimi sankajo, kot sem se sama, ko sem bila majhna. Če bi jih dala na smučke, bi jim morala narisati še čelade in kombinezone, tako bi izgubila obraz otroka. Stvari so danes drugačne. V moji podobi je babica še vedno sivolasa gospa, ki štrika, in dedi ima palico, a danes je babica fit, gre na telovadbo, dedi pa zapeljuje mlade punce. (smeh) No, saj mladi se že prilagodijo današnjim razmeram, starejši pa težje. Tako je to v življenju, na neki točki te čas pač izvrže.
No, ko sva se dogovarjali za intervju, se mi je zazdelo, da ste tudi vi ena od teh babic, ki je zelo zasedena.
Res še vedno veliko delam, le da nisem na kotalkah. Skoraj ne mine dan, ko ne bi kaj narisala. Naročil je veliko, ampak zaradi let človek ne zmore več toliko. Je pa ob nizki pokojnini, ki jo prejemam, ker sem bila svobodna umetnica, kakšen honorar tudi dobrodošel. Še vedno ustvarjam za Ciciban, Cicido, Mavrico …
Se vam zdi, da je danes težje biti svobodnjak kot nekoč?
Biti svobodnjak je težko, tako kot je bilo vedno. A danes je tudi službo težko najti. Kupna moč pada, kupuje se v tujini, veliko stvari je razvrednotenih, manj kvalitetnih ... Bolijo me socialne neenakosti, ko vidim, kako so nekateri lakomni; najhujša greha sta napuh in pohlep. A sreča ni v denarju. Zdravje in družina sta pomembna, pa predvsem to, kaj izbereš za poklic – rad moraš imeti svoje delo, ne glede na to, kaj počneš. Spomnim se, kako je nekoč moja takrat že ostarela mama, sicer učiteljica, stopila k moji delovni mizi in mi rekla, da se ji smilim, ker moram tako natančno risati, meni pa se je veliko težje zdelo njeno kvačkanje, saj sama niti gumba ne znam prišiti.
Kaj vam danes največ pomeni?
V takih letih, kot sem jaz, se človek počasi poslavlja. Saj imam morda pred sabo še veliko let, a zdaj človek ceni majhne stvari. Rada živim, vesela sem, ko pogledam ven in vidim prve jesenske barve, pockrljam mucko, kaj preberem, narišem, dobim obiske. Pomirjena in spravljena sem z življenjem in – kot je rekla že Edith Piaf – ničesar ne obžalujem.
