Novice Svet24

Izjemno veliko "slavnih" po svoji smrti pomaga kot duše. 

Kako tudi ne bi bila v teh dneh polno zaposlena, ko pa je že vse v duhu dneva mrtvih oziroma praznika vseh svetih, Cristy pa je znana prav po tem, da razlike v komunikaciji med živimi in mrtvimi sploh ne dela. Njeni najbolj pogosti obiskovalci so seveda tisti, ki si želijo vzpostaviti stik s svojimi preminulimi bližnjimi, seveda pa so tako kot na tem svetu tudi na onem za ljudi zanimivi tisti, ki so med vsemi nami pustili poseben pečat – slavni zvezdniki in umetniki. 

Razdajajo znanje

»K meni je večkrat prišlo dekle, Makedonka po rodu, ki je poznala družino Tošeta Proeskega in je želela stopiti v stik z njim. Drugo dekle pa redno prihaja k meni, da komunicira z Whitney Houston. Kakšna je povezava med njima, še nismo razjasnile, gre pa vsekakor za močen dejavnik, ker sta obe zelo odprti druga do druge,« pove z lahkoto, a kaj več ne izda, ker jo zavezuje kodeks molčečnosti – podobno kot zdravnike pri svojem delu.

Cristy Žmahar, angelska zdravilka

"Nikoli mi ni preveč zlata, peres, cvetličnih listov, bleščic; celo kakšno živo živalco pripeljem na svoj oder …"

O sebi in svojih stikih z umrlimi pa lahko spregovori brez zadržkov, saj račune o tem, koliko je pripravljena deliti z drugimi, polaga le sama sebi. Iskanje stika z uspešnimi pokojnimi in tudi pripravljenost njihovih duš z astrala, da stopajo v stik z nami v tem času in tem prostoru, logično utemelji: »Izjemno veliko 'slavnih' po svoji smrti pomaga kot duše. A nikakor ne zato, ker so bili slavni in naj bi po tej slavi še na onem svetu hlepeli. Bistvo je, da so bili slavni zaradi določene kvalitete, znanja ali talenta. In tako se ljudje, ki iščejo te kvalitete, lažje povezujejo z neko energijo, ki jo že poznajo. In oni jo s srčno ljubeznijo dajejo, delijo ...« 

Srečna, da ima njega

Profimedia

Živ in tudi uspešen primer takega komuniciranja je tudi Cristy sama. Nikoli si ni mislila, da bo postala ena najbolj uspešnih (in tudi prodajanih) slovenskih pisateljic, a se je znašla, kot se je najbolje znala. »Pri pisanju prosim za pomoč Hansa Christiana Andersena. Bil je pravljičar, kar sem tudi sama po duši, zato imam tako pravljične predstavitve vseh mojih knjig. Nikoli mi ni preveč zlata, peres, cvetličnih listov, bleščic; celo kakšno živo živalco pripeljem na svoj oder in glasbenike, ki iz svojih grl in inštrumentov izvabljajo magične zvoke. In ko potrebujem pomoč za navdih, ga pač pokličem. Njegova duša z največjim veseljem poslanstvo, ki ga je nosila za časa inkarnacije, deli z menoj. Pomaga nekomu s kvaliteto, ki jo je imela sama.«

Iz spoštovanja in ljubezni do svojega prijatelja je Cristy naredila še nekaj, česar si ni nikoli predstavljala: na tujih trgih se ne predstavlja kot Cristy Žmahar, ampak se na platnice knjig, ki so prevedene v tuje jezike, podpisuje Cristy Andersen. Ali upa, da z roko v roki s prijateljem Christianom doseže tudi njegovo slavo? »Ničesar ne načrtujem, samo prepuščam se ... in živim pravljico, ki mi je podarjena,« pove na način in s pogledom, ki ga zmorejo samo pravljičarji – tisti uspešni, seveda.