Vrečke so za marsikoga postale nezamenljiv sopotnik v vsakdanjem življenju, čeravno o njih ne razmišljamo kaj dosti. Ker so cenovno dostopne, nam tudi ni tako težko odšteti tistih nekaj centov za novo vrečko. Pa je cena edino, o čemer bi morali razmišljati ob nakupu?
Profimedia
Klasične plastične vrečke se razgrajujejo do 1000 let, a tudi takrat ne zgnijejo, saj niso biorazgradljive, temveč razpadejo na manjše delce, ki ostanejo za vedno nerazgrajeni v ekosistemu.
Ko ljudi vprašamo, kaj je ena od stvari v življenju, brez katere bi težko živeli, mnogi omenijo ljubezen, srečo, zdravje, od materialnih stvari pa kakšno knjigo, še pogosteje telefon in druge tehnološke naprave. Še nikoli nismo slišali, da bi kdo rekel, da bi v življenju težko shajal brez vrečk. Verjetno zato, ker so nam te postale samoumevne.
Profimedia
Zaradi plastičnih vrečk, ki se znajdejo v morju, letno umre na tisoče morskih živali.
Prve patentne prijave plastičnih vrečk so se pojavile okrog leta 1950, ko se nam o mega- in hipermarketih še sanjalo ni. Takrat se je po hrano hodilo s cekarjem, oblačila pa se tako ali tako niso kaj veliko nakupovala. Sčasoma so ljudje cekarje vedno pogosteje pozabljali doma, saj so v trgovinah že ponujali plastične vrečke. Vse je bilo lepo in prav, dokler okoljevarstveniki pred leti niso opozorili, da so plastične vrečke velika obremenitev za okolje.
Plastične vrečke se namreč razgrajujejo do 1000 let, a tudi takrat ne zgnijejo, saj niso biorazgradljive, temveč razpadejo na nekakšen manjši prah, katerega delci ostanejo za vedno nerazgrajeni v ekosistemu. To je še kako skrb vzbujajoč podatek, če vemo, da se na leto porabi od 500 do 1000 milijard vrečk oziroma več kot milijon vrečk na minuto; 80 odstotkov teh vrečk porabijo potrošniki v Evropi in Severni Ameriki. Samo v Sloveniji naj bi v enem letu porabili od 300 do 600 milijonov vrečk, kar pomeni od 150 do 300 na osebo. Z zmanjšanjem masovne proizvodnje plastičnih vrečk bi lahko zmanjšali izpust emisij ogljikovega dioksida v ozračje ter zaščitili morje, morske živali in obale, ki ponekod niso več peščene ali kamnite, pač pa plastične. Kako daleč bomo pripeljali zadevo, je bolj kot od zakonov odvisno od vsakega posameznika. Bomo kupovali vrečke, ker je tako pač najlažje in ker to počnejo tudi drugi, ali bomo raje sebe postavili za zgled?
Ali ste vedeli?
Na leto porabimo 500–1000 milijard vrečk oziroma več kot milijon vrečk na minuto. 80 odstotkov teh vrečk porabijo potrošniki v Evropi in Severni Ameriki. Samo v Sloveniji naj bi v enem letu porabili 300–600 milijonov vrečk, kar je 150–300 na osebo.
Cena je v resnici višja
Vrečke so tudi pri nas postale plačljive, namen česar je zmanjševanje njihove porabe. Vendar pa strokovnjaki ugotavljajo, da samo zakon ne more ustaviti masovne proizvodnje. Ljudje se pač vedno znajdejo in tako se je sicer morda res nekoliko zmanjšala poraba nakupovalnih plastičnih vrečk, se je pa zato povečala uporaba vrečk za zelenjavo in sadje. Vrečke tudi sicer niso tako drage, da si jih posameznik ne bi moral privoščiti. V Sparu denimo reciklirana plastična vrečka stane 0,09 evra, nakupovalna vrečka iz bio koruznega škroba 0,30 evra, prikupna platnena vrečka, ki je namenjena večkratni uporabi, pa 0,99 evra. Če vsako vrečko takoj po nakupu odvržemo, je ta cena še veliko višja. Plačamo jo ljudje sami, saj imamo samo en planet. Zanj in posledično zase bomo najbolje poskrbeli tako, da se v trgovino vedno odpravimo z vrečko ali dvema, ki ju že imamo doma in ju uporabljamo vedno znova. Ostanimo zvesti eni vrečki. Če je ta platnena, in ne plastična, toliko bolje.
Profimedia
