O tem, da so tam zunaj tuje civilizacije, ki pa nas iz takšnih in drugačnih razlogov pustijo pri miru, smo že pisali. Nekateri menijo, da nam prisluškujejo, saj vsak osnovnošolec ve, da se elektromagnetni signali širijo tudi v vesolje s svetlobno hitrostjo. Fizika pa ni tako zelo preprosta. Prva relativno šibka radijska komunikacija je bila vzpostavljena na začetku dvajsetega stoletja. Od tedaj je preteklo že več kot sto let, torej so naši umetni radijski signali že prišli do zvezd, oddaljenih sto svetlobnih let, televizijski pa sedemdeset!
Da pa bi kdorkoli kaj imel od njih, je bolj malo verjetno zaradi narave signalov. Kot prvo morajo, dlje ko so od planeta, večjo površino »mehurčka« pokriti, kar pomeni, da so zelo močno razpršeni. Druga težava je v tem, da se moč signala manjša s kvadratom razdalje, kar prav tako vemo iz osnov fizike. Drugače povedano, so naši signali pogojno uporabni tja do razdalje petih svetlobnih let, kar je približno razdalja do najbližje zvezde, kjer morda ne bivajo inteligentna bitja, dlje od tam pa se jih ne more več razločiti od naravnih »šumov« vesolja. Enako velja v obratni smeri, pa vendarle na nebu iščemo signale »tujcev«. Tako je, vendar iščemo močne in usmerjene signale, ki so jih poslali nam in so sposobni prepotovati tudi razdalje nekaj sto svetlobnih let ter še vedno »nositi« informacije.
