Ste se kdaj vprašali, zakaj vas po zaužitju fižola dajejo vetrovi? Znanost je namreč že pred časom ponudila odgovor. Fižol vsebuje sladkorno molekulo, oligosaharid, ki ga želodec in tanko črevo ne moreta razgraditi. Zato pride v debelo črevo, kjer ga začnejo prebavljati tamkajšnje bakterije. Med procesom nastajajo plini, predvsem vodik, dušik in ogljikov dioksid, ki nam sicer ne škodujejo, povzročajo pa zvoke, ko se prek zadnjične odprtine prebijejo na prosto. Smradu pa ne. Ta je posledica drugega plina. Približno tretjina bakterij med razgradnjo sprošča metan, ki pa ne diši ravno prijetno.
Vsak del prebavnega trakta ima svojo nalogo. Z usti hrano prežvečimo, želodec jo razgradi z encimi in kislino. Kar nastane, gre v tanko črevo, kjer se večina hranil absorbira v krvni obtok in potuje do organov oziroma celic, ki jih potrebujejo, da lahko živimo. Preostanek pride v debelo črevo, katerega glavna naloga je absorpcija vode, drugotna pa razgradnja vlaknin. Zato je veliko bakterij, ki to zadevo opravijo namesto nas, in med njimi se znajde tudi omenjeni »sladkor«. Vse z namenom, da telo dobi čim več uporabnih snovi. »Prdenje«, kakor se nam že zdi grdo on nekulturno, je pač naravna stvar. In mimogrede. Vetrovi nas mučijo tudi zaradi druge hrane, fižol je le najbolj razvpit.
