Novice Svet24

Bolje nam skorajda ne bi moglo iti. Človeštvo živi v najboljših časih, no, vsaj tisti del, kamor tudi mi spadamo. V vojnah, epidemijah, naravnih nesrečah umira manj ljudi kot kadar koli. Predebelih je dvakrat več kot lačnih. Dostop do izobraževanja še nikoli ni bil tako široko razprt.

Imamo zdravila za vse mogoče bolezni. Za lajšanje tegob predebelih človeštvo zapravi dvakrat več kot za hrano lačnim. Teroristični napadi, ki tako zelo ogrožajo vse, kar na Zahodu cenimo – mobilnost, svobodo, demokracijo, strpnost – so v Ameriki in v Evropi v letu in pol pobrali 50-krat manjši smrtni davek kot na Srednjem vzhodu, v Aziji in Afriki. Na celinah, kjer kar ne vemo, kako se bomo v prihodnje branili, je umrlo nekaj več kot 650 ljudi, tam, kjer so teroristični napadi stalnica, pa skoraj 30 tisoč. Skratka, sodeč po statistiki nam gre odlično.

A kaj, ko našega življenja ne uravnava statistika! V resnici smo bolj kot od dejstev odvisni od svojih predstav, občutkov, pričakovanj, slutenj in strahov. In teh se je nabralo, kolikor hočete. V vsakomur od nas. Poglejte okoli sebe: malo nasmejanih ljudi, veliko mladih, ki verjamejo, da so naše generacije zapravile tudi njihovo prihodnost. Tudi zato postajamo družba jeznih in agresivnih ljudi, kakor je v eni od oddaj nacionalnega radia povedala profesorica Mirjana Ule. In to ima posledice.

Statistika na cesti

Večina odraslih nas je voznikov: Slovencev, Angležev, Nemcev, Špancev, Hrvatov … Vsi živimo v približno enakem svetu, enako bogatem, enako zavoženem. Večina nas bere kataklizmične napovedi o tem, kaj vse hudega nas čaka. In v vseh nas gloda črv … kaj pa, če je vse res?!

Toda krvavi davek, ki ga pobirajo ceste, je v vseh teh državah, v katerih živimo glede na razmere približno enako zmedeni in prestrašeni ljudje – zelo zelo različen. Na milijon prebivalcev je lani na nemških cestah umrlo 43 ljudi, na Danskem 30, v Španiji 36, v Veliki Britaniji samo 29, pri nas pa 58. Letos bo ta številka naravnost grozljiva. Že do zdaj je 67. Če bo šlo tako naprej, bomo dosegli statistiko Romunov in Bolgarov, ki so po smrtnih žrtvah v prometu v samem evropskem vrhu, med 80 in 90 na milijon. Tu so tudi naši južni sosedi, lani jih je na cestah umrlo 82. Živimo v dveh državah, a smo si po marsičem ostali podobni. Po prometni kulturi gotovo.

profimedia

Kolesar na cesti

Kot vsako leto sem dopust tudi letos preživela pri sosedih. Tudi kolesarila sem. Otoške ceste so praviloma zdelane, ozke, brez bankin in polne avtomobilov, ki poskušajo potnike pripeljati čim bliže lepi plažici. Na teh za silo asfaltiranih cestah se na nekdanjih kozjih stezah skupaj znajdemo avtomobilisti, pešci in kolesarji. Ko sem sopihala v hrib, sem misel na vzpon odganjala tudi z ugibanjem, kakšne nacionalnosti je voznik, ki me z glasnim navijanjem motorja poskuša odgnati v bližnji jarek. Ne boste verjeli, ampak največ so bili to domačini ali pa Slovenci. Nemci, Italijani, Avstrijci so praviloma prav počasi lezli za mano, si verjetno mislili svoje, a niso trobili, me rinili s ceste ali pa počeli kaj podobnega. Domnevno kultivirani in olikani Slovenci pa zagotovo.

Pešec na cesti

profimedia

Menda kar pol manj pešačimo, kot smo še pred 30 leti. In smo tudi zato za kazen predebeli. Vsi se raje že s čim vozimo, a tu in tam vendarle moramo kaj opraviti tudi peš. Prečkanje ceste je v Ljubljani preprosto povsod, kjer je semafor in je tudi zavijanje v desno dovoljeno le ob zeleni puščici. Če je ni, boste v težavah. Redko kateri voznik vam bo dal prednost. Še bolj se boste kljub zaukazani prednosti načakali pred zebro. Tudi kolesarjem ni lahko. Jaz vedno ustavim in gledam, ali se morda vozniku le ne mudi preveč. Kot voznica pa sem tudi jaz že kdaj koga pustila čakati na pločniku. Neverjetno, kako lahko v hipu prilagodimo pogled. Smo vozniki, kolesarji in pešci in v vsaki od vlog pričakujemo uvidevnost drugega. Slovenci pač.

Pa ni povsod tako

Letos spomladi sva bila z možem nekaj dni v Valencii. Lepo mesto s povsem kaotičnim prometom. Ogromno turistov, kolesarjev, motorčkov, vse se drenja po ozkih mestnih ulicah. Kolesarskih poti, razen po izsušeni strugi reke Turie, skorajda ni. A vse teče. Čeprav sva en dan tudi tam kolesarila, se nikoli nisem počutila ogroženo. Noben avtobus me ni stisnil ob rob, noben avtomobilist mi ni trobil, ker sem se motovilila pred njim. Človek, ki nama je oddal kolesi, je na vprašanje, kakšna so pri njih pravila za vožnjo s kolesom, debelo gledal. Kolesarji imate vendar prednost pred vsemi, razen pred pešci. In res, niti enkrat se nama ni zgodilo, da pred prehodom za pešce vozniki ne bi ustavili. Ne vem, ali so krive drakonske kazni ali pa je pri njih pač tako. Podobno izkušnjo imam iz Londona, kjer je to še kako pomembno, saj celinci običajno buljimo na levo in ne na desno.

Vsi ti in še marsikdo drug živijo v turbulentnih časih. Nihče med njimi nima razlogov za eno samo veselje in nobeno skrb. V najbolj razvitih državah jih – spet po statistiki – tesnoba tako stiska, da najrazličnejša pomirjevala in blažila zobljejo kot bombončke. Američanom, ki jih je na tem svetu za manj kot pet odstotkov, njihovi zdravniki predpišejo 80 odstotkov vseh opioidov na tem svetu. Si predstavljate, kako hudo jim mora biti, da potrebujejo vse to? Pa kljub vsemu, pravijo žive priče, vozijo po predpisih, se držijo omejitev, ne vem sicer, a verjetno tudi ustavljajo pred prehodi za pešce. In če jih ustavijo, policistom ne ugovarjajo. Pustimo ob stani izjeme.

Vozimo tako, kot živimo

Misel ni moja. Izrekel jo je profesor Marko Polič, ki se z vedenjem v prometu veliko ukvarja. Odnosi iz družbe se preslikajo v ravnanje na cesti. Imam prijatelja, ki je izobražen in zelo razgledan intelektualec. A ko pogovor nanese na vožnjo, omejitve, policiste in kazni, se mu kar utrga. Pa ravno njega, pa ravno tam, kjer ni razloga, a nimajo boljšega dela … in podobno. Nekaj mora biti v nas, da smo takšni, kakršni smo.

Profesorjeva razlaga je logična. Ko smo sami v avtu, smo na svojem teritoriju, sam svoj gospodar. V družbi nas prepoznajo, v avtu smo anonimni. Tam naša samozavest vzkipi, ni šefa, nikogar, ki bi načenjal namišljeno veličino. Stopalka za plin uboga, mašina zarohni in celo največji zakompleksanci postanejo carji. Lahko ste prepričani, da v to kategorijo spadajo vsi, ki vas prehitevajo z dvakratnikom dovoljene hitrosti, in vsi, ki se vam pri 130 na uro lepijo na zadnji odbijač. No, nekateri za korajžo še malo popijejo. In glavnina vzrokov za najhujše nesreče je pod streho.