Županja je mimogrede obstala pred domačim ogledalom v predsobi in osupnila: to ni bila več ona, deklica pred poroko, mlada nevesta, perspektivna oseba. V otroštvu se je znala ure in ure lišpati pred ogledalom, raztezati usta, vihati nos, si dvigati lase, delati smešno frizuro in grimase, si kazati osle; zdaj je ugotovila, da se ji mladostno pačenje maščuje. Nemo, nepremično je stala pred ogledalom, v njem pa so rasle gube, se krivila usta, spustila brada, otekal nos, iz katerega so silile dlačice. Strašno.
Kilogrami so ji obviseli okrog pasu kot avtomobilski šlaufi, na rokah so se ji pojavile prve žile, vrat ji je začel starati. Bil je skrajni čas, da si kupi prozorno spalno tančico, čeprav ni bila prepričana, da bi to njenega moža, zazrtega v lastno kariero, vznemirilo, presunilo, da bi njene draži prepoznal skozi tančico.
Potem je zamahnila z roko. Pomislila, kako morda res ni več mladostno rosna, zato pa pametna, saj si je znala najti pravo partijo, kot so rekli v Düplincih. In še bo dokazala svojo pamet, samo če bo imela priložnost. Ne glede na to, ali si bister ali nisi, leta prihajajo sama od sebe, neslišno trkajo na vrata, nenadoma so tukaj, vstopijo v ogledalo. Ni verjela svojim očem: tako naglo, tako nesmilečki, tako brez sramu se je zgodilo, v kar ni nikoli verjela. Mladost je gledala v prihodnost, starost v preteklost, kaj pa sedanjost!? Sedanjost v ogledalu je bila do bolečine resnična. Hihitala se ji je v obraz: srebrn las je starosti v okras! Provocirala jo je: a veš, da s starega drevesa slive same odpadajo!? Cinično jo je tolažila: stari človek je drugič otrok! Županja je z roko treščila po ogledalu, da se je razletelo na tisoče koscev. Mene nihče ne bo zajebaval, je rekla ogledalu. Hotela je skočiti iz kože, a ni mogla.
Ko je župan slišal žvenket, je vstopil. Primazala mu je zaušnico, ga nadrla: »Ti si to vedel, pa si molčal!«
Župan ni vedel, o čem govori. »Lahko bi skril ogledalo, a ti si mi ga nalašč nastavil, da bi me ponižal.«
Slovarček
šlaufi – guma za napihniti nesmilečki – neusmiljeno glažojna – steklo
doj bujti – ubiti
Župan, zdaj že malo prestrašen, še dalje ni vedel, o čem govori njegova žena, strašno besna v obraz, s krvavo desnico. Z njo je udarjala po županovem obrazu, obleki in srajci. Župan se je ritensko umikal, segel po mobitelu, poklical zdravnika. Prileteli so zdravnik, rdeči križ in policija. Zdravnik je v naglici previl rano, rdeči križ jo je odpeljal, policija je naredila zapisnik. Iz njega je bilo razvidno, da je župan brutalno napadel svojo ženo, razbil ogledalo, ji hotel s koščkom glažojne prerezati žile, doj bujti.
Župan je zaman dokazoval, da je županja v življenjski stiski sama razbila ogledalo, se pri tem poškodovala, ga v duševni neuravnovešenosti napadla, hotela ubiti. Gospa županja je to izjavila v bolnišnici, gospod župan je svojo izjavo podal na zapisnik na policiji. To noč nihče od njiju ni spal doma. Županja je preživela noč v bolnišnici, župan na policiji. Njuna sramota pa je bila povsod doma, od Düplincev do Dünda vesi.
