Z letečim bal(k)onom čez preproge polj

Prav v času, ko so prevozi z balonom pri nas postajali vse bolj priljubljeni med domačini in turisti, naše nebo pa tako vse bolj pisano, se je zaradi nesreče pred štirimi leti zanimanje za takšne polete občutno zmanjšalo.

In zaupanje ljudi v ta zanimivi šport je bilo treba znova pridobiti. Dobro leto je trajalo, da so naši balonarji in drugi letalci natanko zapisali za debel fascikel pravil, določil in zapovedi, kako mora balonar ravnati na tleh in v zraku, da bo ves let sledljiv.

To pomeni, da je zdaj vsak balonarjev korak natančno dokumentiran in da morajo v Sloveniji »letalski prevozniki za opravljanje zračnega prevoza z baloni« imeti potrjen Operativni priročnik za opravljanje zračnega prevoza potnikov z balonom.

Štirje v Sloveniji

revija Zarja

Balonar Riko Vranc: »Potnikom pred poletom natančno povem, kaj smejo in česa ne, da ne bodo ogrožali varnosti.«

Vmes pa je skopnelo število balonarjev. »Do 25 balonarskih ekip se nas je pred nesrečo srečevalo na domačih balonarskih festivalih. Če se nas zdaj na njih zbere deset, je to že lepa številka. Letalski prevozniki, taki, ki prevažamo potnike komercialno, smo v Sloveniji štirje: jaz na Štajerskem, drugi v Ljubljani,« pravi Riko Vran, avtor priročnika, glavni pilot in inštruktor letenja ter predsednik Letalskega in navtičnega društva Pegaz v Mariboru.

Verjel je, da se bo zanimanje za polete z balonom med ljudmi povrnilo. Opravil je vse administrativne zahteve do pilotov in društva, prenovil je društveno spletno stran www.balonarstvo.si, sproti objavlja dogodke na Facebooku in drugih spletnih straneh … v turističnih agencijah in mestnih turističnih organizacijah pa je odziv mlačen.

Na polet z balonom prišel z motorno žago

A vendar: letos je zanimanje za polete z balonom za naše razmere že nenavadno veliko, ugotavlja, med potniki so zlasti Slovenci, med tujci pa Nemci, Avstrijci, Hrvati, Američani, Kitajci … Domačini največkrat letijo, razloži, kadar jim kdo podari let za kakšno obletnico ali drugo priložnost. Velikokrat kot presenečenje. »Tako se je zgodilo, da je nekdo na balonarski polet prišel z motorno žago, ker so mu prijatelji rekli, da gredo tisto jutro žagat drva,« se spomni.

»Potnikom pred poletom natančno povem, kaj smejo in česa ne, da ne bodo ogrožali varnosti, ter jim opišem, kako sta videti vzlet in pristanek,« pravi. A pred poletom mora pilot vedeti, s kolikšno težo bo obremenil balon. Zato mu morajo potnice in potniki pred vstopom v košaro povedati, koliko tehtajo. Kajpada se pri tem splača biti kar se da iskren, čeravno gre za zoprno priznanje. A tudi če ne bi vprašal po teži, pravi Vranc, bi zaradi dolgoletnih izkušenj že znal na oko oceniti, koliko tehtate.

Leteči balkon

»Po vzletu nekaj časa počakam, da se potniki privadijo na višino, nato jim razkažem okolico. Ko se orientirajo, napetost popusti in pogovor steče. Kadar si tako odmaknjen od sveta, je to res poseben občutek. Kot bi letel z balkonom, bi rekel eden od mojih kolegov balonarjev,« dodaja. In res: ljudje na tleh so le še pike, polja, njive in travniki so kot preproge. Ti pa počasi drsiš čeznje in gledaš na svet s ptičjimi očmi. Le kdaj pa kdaj zaslišiš, kako huškne plin, ko pilot potegne ročico gorilnika.

Ljudje na tleh so le še pike, polja, njive in travniki so kot preproge.

Največkrat do tisoč metrov

»Baloni letijo na topel zrak, v višino jih krmariš z uravnavanjem toplote in po smeri z uporabo vetrov. Čim močneje segrevaš zrak, tem više leti balon, vendar si omejen z najvišjo temperaturo zraka v notranjosti balona, ki dosega glede na tkanino balona od 120 do 140 stopinj Celzija,« razloži Riko Vranc.

In še: čim večji je balon, tem večja je nosilnost in više se lahko dvigne. Nosilnost oziroma vzgon je večji v hladnem vremenu, saj lahko dosežemo večjo temperaturno razliko. Više seveda lahko poletimo z manj tovora v košari. V zimskem času je tako mogoče doseči tudi do pet tisoč metrov, kajpada če imaš s seboj kisik, ki ga človek potrebuje že na treh tisočakih. »Naši komercialni leti trajajo približno uro, večinoma pa se dvignemo od 500 do 1000 metrov. Med poletom izbiramo med vetrovi na različnih višinah in temu prilagodimo višino leta,« še dodaja Vranc.

revija Zarja

Čim večji je balon, tem večja je nosilnost, više lahko leti.

Nazaj s kombijem

Kar pa moraš predvideti že pred poletom, poudari. »Naši meteorologi dajejo dokaj natančne podatke o vremenu za dva dni vnaprej. Balon leti z vetrom in sam moraš glede na njegovo smer načrtovati polet tako, da boš, še preden vzletiš, imel predstavo, od kod se boš dvignil in kje boš pristal. Vendar šele v zraku dejansko uvidiš, koliko napovedi držijo,« ugotavlja. »Zato je treba včasih med potjo načrt poleta spremeniti. Dejansko šele v njegovi drugi polovici natančneje veš, kje boš pristal. Če se le da, so to pokošeni travniki, da je škode čim manj. Zemeljski ekipi po radijski postaji tudi sporočiš, kje naj počaka s kombijem in prikolico. Potniki po pristanku pomagajo pospraviti balon, nato se skupaj vrnemo do zbirališča.«

Kdaj je treba načrt spremeniti?

Kdaj spet balonarska šola? Zdaj slovenski balonarji, še pravi Vranc, želijo znova ustanoviti balonarsko šolo. Nekdaj je to na Ptuju organiziral balonarski klub. »S šestnajstimi leti že lahko začneš šolanje za pilota balona,« razloži Vranc. Najprej se izuriš v teoriji, ki obsega letalsko pravo, človeško delovanje, meteorologijo, komuniciranje, osnove letenja, operativne postopke, zmogljivost med letom in načrtovanje, splošno znanje o zrakoplovih in navigaciji. Potem z učiteljem letenja vadiš praktični del. Po najmanj 16 urah letenja je na državni ravni treba opraviti izpit, da pridobiš licenco za pilota balona. »Da lahko prevaža potnike, mora pilot naleteti najmanj sto ur in opraviti dodaten izpit. Star mora biti vsaj 18 let,« še pravi Riko Vranc.

Med poletom eno napako zlahka popraviš, zatrjuje Vranc. »Težava nastane, ko jih je več, zato tega ne smeš dopustiti. Napake v največji meri preprečiš z natančnim načrtovanjem poleta. Ob spremembi vremenskih razmer moraš načrt leta spremeniti ali pa sploh ne poleteti. Vsi piloti se šolamo in redno preverjamo znanje, kako ravnati v sili. Na primer prvo pravilo pri požaru je: najprej zapri dotok plina.«

Zaželeli so si svobode

Komaj šestnajst let je bilo Riku Vrancu, ko se je včlanil v Letalski center Maribor in s časom postal državni prvak v preciznem letenju z motornim letalom. Nekje vmes pa so se trije piloti, ki so že tudi sodelovali v lokalnem balonarskem društvu, odločili, da bodo šli po svoje, in so v letih 1988 in 1989 sami izdelali balon: sešili so »kupolo«, izdelali in na mestni tržnici dali splesti košaro, naredili gorilnik. Pred njimi so »samogradnjo« izpeljali le Ljubljančani. »Ugotovili smo, da si želimo več svobode letenja, več ustvarjalnosti. Pri balonarstvu je vsak polet drugačen, vsak na novo načrtovan, vsak pristanek je drugje, zunaj letališč.«

Malenkost čez sto evrov za polet

Danes ima njihovo društvo Pegaz tri balone: tisti z 2.200 kubikov prostornine nese pilota in dva potnika, tak z 2.500 kubiki še enega potnika zraven, tisti s 6.000 kubiki pa pilota in osem potnikov. Zavarovanje za srednjega stane 1700 evrov, za največjega 3200 evrov na leto, vzdrževanje pri pooblaščenem serviserju približno 400 evrov na leto.

Ker balonarstvo ni množični šport, za svoje delovanje tudi ni deležno ne državnega ne občinskega denarja. »Kot društvo lahko delamo komercialno, vendar ne tudi dobičkonosno,« pravi Vranc. Nekaj denarja dobijo z reklamami, saj imajo takšen balon, da lahko reklamne napise na njem menjujejo, nekaj prinesejo poleti. Vožnja za enega potnika stane 130 evrov, pri nakupu več darilnih bonov dajejo popuste. »Še vedno smo konkurenčni s tujino, tam so cene poleta okoli 200 evrov. Letimo skoraj povsod po Sloveniji, največ pa po Dravski dolini, Slovenskih goricah in Prekmurju.«