To je bil čas, za katerega danes trdijo, da je bil bivši režim, v njem so se dogajale stvari, ki jih je zgodovina boljši del popisala, registrirala, slabši del pa je kot ljudska pesem zašel med narod.
Bilo je to negotovo vreme, Nimak vseh nimakov je bil študent, en dan v februarju celo Zeleni car, ostale dni meseca pa v zaporu. Nekateri se še spominjajo, da je pisal proti državi, da ji je stopil na žulj, da se je zajebaval in se na koncu znašel v županijski kehi. Pripeljali so ga iz glavnega mesta, zastraženega, ko da je vojni zločinec, morilec cele vasi, večjega naselja, vseh ljudi, razen tistih, ki so uspeli pobegniti pred njegovim nožem, pištolo in drugimi priročnimi ubijalskimi sredstvi. Pri tem so govorili, da je bila lahkotna okolnost, ker ni uvozil giljotine in jo uporabil. Baje bi potem letele še tiste glave, ki so ostale, in bi človeštvo v županiji in širše izumrlo.
Nimak vseh nimakov pa sploh ni mislil pobegniti, razburil se je nad podtaknjeno spletko, dobil je takšen napad žutice, da so ga morali odpeljati v bolnišnico.
In v zaporu, ki je bil za vsak primer popolnoma izpraznjen, da zapornik ne bi z nikomer prišel v stik, da ne bi kakšnega zakrknjenega touvaja na hitrico nagovoril na revolucijo, ali skušal pobegniti, ker je bil begosumen, v tem zaporu ga je v tesni, zadušljivi celici počakal mali Cigan.
Cigan je imel svoj življenjepis, Nimak vseh nimakov pa svojega, vendar sta se dopolnjevala: Cigan je švercal ljudi čez državno mejo z bodečo žico, položenimi minami in skritimi zasedami, zapornik pa naj bi prav tako pobegnil, vendar pod pogojem, da bi ga kdo živega prepeljal mimo žice, min in zased. Nimak vseh nimakov naj bi pisal v tujino anonimno pismo teroristični organizaciji, jo prosil za potni list, denar in pištolo. In trdil, da je opravil teroristično akcijo.
Miličniki so ga takoj začopatili, prišrajfali, osamili. Cigan je imel nalogo, da ga pripelje do meje. Za nagrado ga bo milica izpustila, z Nimakom vseh nimakov pa obračunala.
Pri tem so državna policija in predvsem njenetajne službe spregledale možnost, da se oba zapornika v tesni celici že od prej poznata. Cigan se je takoj, ko je zagledal nekdanjega Zelenega carja, glasno razbrečal. Bivšemu Zelenemu carju je bilo to sumljivo. Čakal je priložnost in ga v nedeljo zgrabil za gut, zagrozil, da ga bo zadavil kot mačko, če ne bo povedal, zakaj je živčen, zakaj se že dva dni kisilini, mu po licu tečejo čarne skuze.
Slovarček
touvaj – tat
prišrajfati – priviti
razbrečati se – razjokati se
gut – vrat
kisiliniti – cmeriti se
čarne – črne
skuze – solze
žutica – zlatenica
Črna ciganska duša je priznala, da je od milice dobil ključe od zapora, čakal, da bo Zeleni car hotel čez mejo, Cigan bi ga odpeljal do granice in njegova ciganska dolžnost bi se končala.
Nimak vseh nimakov pa sploh ni mislil pobegniti, razburil se je nad podtaknjeno spletko, dobil je takšen napad žutice, da so ga morali odpeljati v bolnišnico. V njej niso imeli prazne sobe: Nimak vseh nimakov je spal še z dvema bolnikoma z žolčnimi kamni in z gnojnim slepičem ter miličnikom, ki je sedel ob njegovi postelji, držal brzostrelko na kolenih, ga stražil noč in dan.
Ko je za to izvedel upravnik bolnišnice, je bilo idile konec. Politični zapornik je moral nazaj v prazno celico. Cigan je izginil, verjetno so ga zašili, ker ni opravil svoje državljanske dolžnosti.
Ko je bilo dve popoldne, ko so ljudje odhajali iz službe in iz tovarn, so bivšega Zelenega carja in bodočega namestnika župana peljali po glavni ulici, samo da bi ga videli Dündeki kot dokaz, da so ujeli veliko ribo, zločinca med zločinci, redek primer državne neposlušnosti in mladostne zaletavosti. In ko so tam stali, da bi skoraj pustili korenje, je miličnik pogledal na cerkveno uro in rekel, da se je zmotil, da gre avtobus v večje mesto, kjer imajo večji zapor, šele ob štirih popoldne. Pa so ga vodili po glavni ulici nazaj v zapor, samo da bi ljudje lahko videli, kako končajo zločinci velikega kalibra.
Ob štirih je povorka treh ljudi, zapornika in dveh miličnikov, znova koraka po glavni ulici, da jih vsi vidijo, počakala avtobus, se vkrcala, tako da je begosumni zapornik sedel med dvema miličnikoma, oboroženima do zob. In ko je avtobus potegnil, je eden od miličnikov vstal, opozoril potnike, da s človekom, ki sedi ob njem, nihče ne sme gučati.
Tako je avtobus, poln potnikov in z enim zločincem, vozil v veliko mesto, v večji zapor, v popolni tišini.
