Slika vsakdana
Počitnice. Otroci lovijo pokemone s prenosnimi telefoni. Otroci gledajo televizijo. Ko ne poznajo odgovora, poguglajo. Lebdijo v vetru kot peresa. Ostajajo brez trdne orientacije. Starši smo utrujeni od svojih nalog, ki nam jih nalaga življenje. Popuščamo. Padamo na številnih izpitih. Ustrežljive in prijazne mame (in očetje), ki ne znamo postavljati mej, svojim otrokom delamo medvedjo uslugo. Lahko da se tega celo zavedamo, a kljub temu delamo po starem naprej.
Pa smo šli. Poletno julijsko soboto z avtovlakom iz Bohinjske Bistrice do Mosta na Soči. Stran od sevanja računalnikov in drugih zaslonov, ki nas vse bolj odtujujejo. Soča nas ni premamila, ker se je sonce skrilo, zato smo zavili v hribe. Nad Tolminom smo našli vas Čadrg približno 700 metrov nad morjem. Po zelooo vijugavi poti mimo jame, v kateri naj bi Dante Alighieri leta 1319 dobil navdih za Božansko komedijo, smo prispeli v vasico z nekaj kmetijami.
Prva ženska, ki jo srečamo, je Marija Bončina z ekološke turistične kmetije pri Lovrču. Mama treh sinov, ki z ljubeznijo obdelujejo koščke zemlje pod tolminskimi hribi. Ona je ta, ki mimoidočim turistom in pohodnikom ponudi doma pridelana živila. Nam je prinesla avtohtoni sir tolminec, pa albuminsko skuto, klobaso in zašink. Potem pa še joto in orehove štruklje z ocvirki.
Vsem nam je jemalo sapo ob dobrotah. Otroci pa so bili navdušeni še nad pred kratkim skotenimi mucki in psičko Aiko, tako da smo starši že vnaprej vedeli, da bo slovo jokavo. A je moški del družine jasno povedal, da muce ne gredo z nami v dolino, čeprav priznam, da sem bila – očarana nad bitjeci – na strani otrok. A zaradi ljubega miru sem ostala tiho. Vseh želja jim ne moremo uresničiti.
Marija mi je povedala, da imajo v vasi tudi eno od komun don Pierina, v kateri živijo odvisniki. In da so sami v redu ljudje. Medtem ko so moji raziskovali bližnjo okolico, sem se sprehodila po lepo urejeni poti, ki vodi do njihovega doma.
Mnogo ugodja, a vedno manj ljubezni pahne mlade čez rob ... Droga je le posledica. Skupnost ima odprta vrata za vse. Za zavržene, odrinjene, užaljene, jezne.
Ko je srce ranjeno in duh zmeden
Nisem jih spraševala, ali so v rosnih letih dobili vse, kar so želeli; ali so imeli očeta, ki jim je znal pokazati jasne meje, ali takega, ki jim je dovolil, da so z vsakega družinskega potovanja domov prinesli novega mucka; ali so lovili pokemone ali so se šli ravbarje in žandarje ... Zanimalo me je, do kod so prišli na svoji poti iskanja novega načina življenja brez drog.
Prišla sem nenajavljena in v vasi so mi rekli, da najbrž ne bom uspešna, toda fantje iz Skupnosti Srečanje so mi odprli vrata in počasi tudi svoja srca. Odprl mi je najmlajši, še ne dvajsetletni Tadej, a prvi odgovorni, kot mi je povedal pozneje. Nekaj minut sem morala še počakati nanje v lepo urejenem vrtu, potem pa smo skupaj sedli za okroglo leseno mizo nad prepadom, ob Mariji z Jezuščkom, ki so jo na začetku nastajanja tega centra nad Tolminom zgradili prvi odvisniki, ki so se naselili v propadajoči nekdanji osnovni šoli.
Takoj so mi dali občutek domačnosti in nobeno vprašanje ni ostalo neodgovorjeno. Slišali smo le drug drugega in sem ter tja kakšen kravji zvonec.
Skupnost Srečanje v Čadrgu
Skupnost Srečanje je ena najuspešnejših oblik zdravljenja od droge. V Sloveniji imamo štiri tovrstne skupnosti, v katerih se zdaj zdravi 16 moških odvisnikov. Ženska komuna pa je trenutno zaprta, ker se, kot so mi zaupali fantje iz Čadrga, ženske še težje odločijo za ta korak. »Mogoče je program prezahteven in predolg, traja namreč 36 mesecev,« pomisli Tadej, Ljubljančan, ki se odvisnosti od drog zdravi 17. mesec in ima med vsemi najdaljši staž in najmanj let, največ izkušenj z življenjem v komuni in tudi odgovornosti. Je namreč tako imenovani prvi odgovorni. Je fant z močno vizijo, jasnimi cilji, realnimi pričakovanji in težko preteklostjo, za katero pravi, da ga bo vedno spremljala – ne glede na vse, kar bo do smrti počel, bo vedno odvisnik. A na neki točki je hotel poračunati, opraviti s Tadejem, ki je živel mimo vseh pravil, s Tadejem, ki je prekupčeval z drogo, počel velike lumparije, da je večkrat posredovala policija. Za eno večjih ga je čakala triletna zaporna kazen. Ker je bil še mladoleten, mu je sodnica dala na izbiro tudi triletno zdravljenje, a pravi, da se je za zdravljenje odločil že pred tem.
Janez pri petdesetih, Tadej pri 18
Tadej, Simon, Janez in Alen zdaj živijo skupaj v vasi Čadrg in gredo popolnoma novi resničnosti naproti. Kazali so mi svoj pravi obraz, kar je v dolini redko. Maske so padle. Tadejeva se zdi, da najbolj, drugi so v komuni krajši čas in so se dalj časa odločali za spopad s samim sabo.
Da nikoli ni prepozno, dokazuje Janez. Pri 50 se je odločil, da je čas za spremembo, kajti tako, kot je šlo, ne bo več dolgo šlo. Alkohol je bil ta, s katerim je Moravčan vedno znova izgubljal bitke. Zdravil se je že v komuni v Novi Gorici, vendar se je doma vrnil na stara pota. Zdaj je prišel izvedet, kot se je pohecal, »kakšna je tržna cena hrušk«. Za Janeza najbrž ni lahko, da je njegov nadrejeni 20-letni Tadej, pomislim, vendar se ne pritožuje. »Tukaj je hierarhija jasna. Kdor je dlje v skupnosti, ima več izkušenj in več priložnosti, da se izkaže, da je odgovoren, resen, zanesljiv. Tadej se je izkazal za takega.«
Kaj je tisto, kar je Janezu najtežje v programu, vprašam, pa pravi, da veliko raje dela, kot razpravlja. A kadar dela, bi rad naredil do konca. Oplel gredico do konca, pa mu red, ki je določen v programu, to onemogoči. »Če mi zmanjka samo še 30 centimetrov, da bi gredo dokončal, je ne morem, ker je na primer ura pol sedmih in je čas za meditacijo. To težko sprejmem.« Pri Janezu je kar trajalo, da je spoznal, da ga stara pravila, star način življenja vodijo v pogubo. Razumsko se je odločil za Skupnost, saj druge poti ni več videl. »Treba je bilo zapustiti svoj strupeni življenjski stil in sprejeti novega.«
Pravila so jasna
Skupnost Srečanje je eden najuspešnejših odgovorov na vprašanje preprečevanja drog. V Sloveniji imamo štiri skupnosti, v katerih se trenutno zdravi 16 odvisnikov.
Če je bilo prej življenje odvisnikov bolj v oblakih, ena sama iluzija, nered, pomanjkanje občutka za odgovornost, je Skupnost Srečanje kraj, kjer se odvisniki vsega tega naučijo na novo. Vsak je za kaj odgovoren, Janez za zdaj za hišna dela. Ko sem jih obiskala, so imeli ravno kosilo.
Za kuhinjo skrbi Alen, 33-letni Novogoričan (iz Renč). Tisto soboto so imeli jed z imenom aglio e olio, kar pomeni testenine z olivnim oljem, česnom in popečenimi kruhki. Ob sobotah po vsem svetu, kjer so komune don Pierina, za kosilo ob pol enih jedo isto.
Alen je bil več kot desetletje na trdih drogah. V skupnosti je štiri mesece, pred tem pa je bil v očiščevalnem programu v Bertokih. »Tri leta sem se odločal, ali priti ali ne. Potem pa res ni šlo več naprej. Moji domači so si oddahnili. Oddahnil sem si tudi sam. Prej sem požrl od drog vse, kar sem videl. V obeh žepih sem imel tablete, vedno sem imel s sabo tudi par gramov heroina. Sicer sem vseskozi delal v gradbeništvu.«
Samo skupaj jim lahko uspe.
45-letni Simon iz Murske Sobote se zdi najbolj tih. Dva meseca je v programu. Tudi on je izgubljal bitko z alkoholom. Ni bilo več dneva brez njega. »Samo dolival sem. Nekega dne sem pomislil, da imam pred sabo še pol življenja, če bo sreča, in da ga ne mislim preživeti odvisen. Tu je dobro, ker je mir. Lahko razmisliš o vsem.« Simon je odgovoren za živali. Imajo nekaj koz, kure, videla sem tudi konja, pa je menda sosedov. S sovaščani živijo v sožitju.
Tadej pove, da se ljudje navadno bojijo odvisnikov in da ob njih najprej pomislijo na kriminal. Ne zatiska si oči, da bo vedno v sebi nosil kodo, da bo stigmatiziran, je in bo odvisnik, čeprav zdravljen, in da bo vsak nov dan zanj nova preizkušnja. »Do smrti bo boj,« se ne spreneveda Tadej, ki ga je droga zvabila na svojo stran že pri rosnih šestnajstih.
Užival je vse razen heroina, ker si je rekel, da če ne jemlješ heroina, nisi narkoman. »Že od malega sem bil hiperaktiven, ni me bilo mogoče umiriti. Spomnim se, da so mi že v tretjem razredu dajali pomirjevala. Jaz sem bil pa celo življenje rad na spidu! Kot najstnik na takih drogah, ki so me ohranjale budnega, speed, sladoled, 3mmc ... Saj noben odvisnik na začetku ne verjame, da bo odvisnik. Poskusiš dvakrat, trikrat, pa ti stvar postane všeč. To je ta past. In potem padaš vedno globlje, pa sploh ne veš. Potrebuješ vse več. Sam ne moreš več ven ...«
Zakaj?
Kadar vzcveti ljubezen, ki združuje in daje moč vsemu zagonu, se rodi trdno prepričanje: »Ne moreš napredovati, če ne vključiš v svoj napredek drugih.« Don Pierino
Kaj je bilo tisto ključno, kar jih je pahnilo čez rob? Droga je bila pri vseh le posledica. Še ena od številnih slabih odločitev. Posledica slabih odnosov, pred katerimi je mogoče zbežati vsaj za nekaj časa. Zavrženi, nesprejeti, ponižani, jezni so se potem vsak po svoje na neki točki odločili. »Odločitev za tak program ne more biti zunanja. Nihče te vanj ne more prisiliti. Moraš biti toliko na dnu, da se nekaj v tebi premakne, da se oprimeš še zadnje bilke in garaš z vso močjo, da bi se rešil,« pove Tadej in nadaljuje: »Kot je napisal don Pierino, zdaj že pokojni ustanovitelj našega programa: 'Naša dogodivščina v Skupnosti se začenja tam, kjer ti odnehaš, kjer ustaviš korak negotovega človeka ...' Kje so torej še skriti vzroki, ki človeka pahnejo čez rob? Niso vsega krivi samo starši. Vprašanje je široko, pravijo. Ljudje smo egoisti. Ne delamo več drug za drugega, vsak samo nase gleda. Materialne dobrine so pred človekom. Mislimo, da smo svobodni, pa smo vsi ujeti, vsi odvisni, ker se sploh ne odločamo več sami. Veliko škode naredijo tudi mediji, ki obljubljajo nekaj, kar v resničnem svetu ni mogoče. Svoboda pa je to, da veš, kaj je prav, da se lahko sam odločiš. Izključiš televizijo, nehaš iskat pokemone, pa čeprav jih vsi tvoji dobri kolegi iščejo. Za to je potreben pogum. Notranja gotovost,« nam še pove še ne 20-letni fant, ki je že okusil pekel in se s trdim delom vrača v življenje.
Z izkušnjo, ki jo ima, ne bo več mogel mimo obupanih, osamljenih, nesvobodnih, ostarelih, sploh pa ne mimo tistih, ki jim življenje greni droga. Zdaj ni več človek, ki ga premetavajo brezciljne želje in večno hrepenenje. Zdaj ne išče več ljudi, da bi razumeli njega, ampak on postaja ta, ki razume druge. In že zdaj daje, kar je prejel, ne da bi za to pričakoval povračilo. Iz ljubezni.
