Ker so mlajši Belokranjci odhajali iz Bele krajine, njihovi starši pa so že pomrli, so mnoge hiše ostale prazne, zapuščene. Zato so veseli vsakega, ki se odloči kupiti takšno prazno hišo in iz nje znova naredi dom.
M. Bezek-Jakše
Oli in Nuša Oslakovič dokazujeta, da za nove začetke in za kmetijstvo nikoli ni prepozno.
Med takšnimi sta tudi Nuša in Oli Oslakovič, ki sta v začetku lanskega maja na Omoti pri Semiču kupila domačijo, ki je bila brez prebivalcev osem let. Na belokranjsko podeželje sta se preselila iz okolice Medvod. A ne po naključju. »Sosed iz Medvod je doma s semiškega konca. Na Omoti ima ovce in večkrat sem mu šel pomagat. Zelo všeč mi je bilo tukaj, in ko mi je sosed omenil, da je na začetku vasi naprodaj starejša hiša z dvema gospodarskima poslopjema in 1,2 hektara zemlje v enem kosu, sem začel razmišljati o nakupu. Ženi je bilo prav tako všeč na Omoti, a ne toliko, da bi prišla sem živet. 'Če že greva na kmetijo, greva raje na ribniški konec, kjer so moje korenine,' se je sprva upirala Nuša, a mi jo je uspelo pregovoriti,« se nasmehne Oli.
M. Bezek-Jakše
Čeprav hiša Oslakovičevih še ni povsem prenovljena, sta Nuša in Oli iz nje že naredila dom.
Obnova
Pred tem, ko sta se odločila kmetovati, z zemljo in kmetovanjem nista imela kaj prida opravka, če odštejemo zelenjavni vrt pri hiši in Nušino otroštvo pri babici, kjer je pasla krave. Že leto pred tem, ko sta prišla na Omoto, pa je Oli pri Medvodah vzel v najem travnik in začel rediti koze. Opravil je tudi tečaje iz mlekarstva in sirarstva.
Ko sta se preselila na Omoto, sta s seboj pripeljala tudi pet koz in kozla. »Seveda je bila hiša potrebna temeljite obnove. Vselila sva se in začela prenovo, ki še ni zaključena. Prenoviti je bilo treba vodovodno in električno napeljavo, zamenjati pode in še marsikaj,« pripoveduje Oli.
Prvi mladički
M. Bezek-Jakše
Čeprav koze med molžo stojijo na mizi, je molža kar naporna. Iz mleka sicer delata sir in jogurt.
Na Omoti sta Oslakovičeva dokupila še nekaj koz sanske pasme in letos imata že prve mladičke. Zdaj imata 20 živali, pred tremi meseci pa sta začela tudi molsti in zdaj iz mleka delata sir in jogurt. V začetku junija je Oli prvič peljal na belokranjsko razstavo drobnice v Semič kozla Belka in že takoj je dobil prvo nagrado za najlepšega kozla. »Sama ustvarjava čredo dobrih mlekaric. Rada bi jih imela 20. Takrat bova potrebovala tudi molzni stroj. Zdaj delava vse ročno. Želiva, da najine živali jedo zdravo hrano in da bo čreda le tako velika, da jo bova še obvladala. Za zdaj je hrane dovolj, sicer pa je tudi travnikov okrog vasi veliko in lastniki so veseli, če jih je kdo pripravljen pokositi,« pravita Oslakovičeva, ki ugotavljata, da o kozah ljudje ne vedo veliko. Problem je tudi, da pri nas o tej temi ni kaj prida literature. Tako se sama izobražujeta na spletu.
»V Evropi je kozjereja slabo razvita, še posebej v Sloveniji. Vsi sicer hvalijo kozličkovo meso, a ga pripravljajo le na ražnju. Meni se zdi to škoda. Kozliček je odličen tudi za juho, kot zrezki in golaž ali počasi pečen v pečici na nizki temperaturi. Meso starih koz pa je odlično za salame in hrenovke. V Ameriki raste potrošnja kozjega mesa in mleka za 100 odstotkov na leto. Američani že vedo, zakaj,« našteva Oli. Nuša in Oli sta prepričana, da sta se že kar veliko naučila o kozah. In čeprav sta meščana, sta se že dodobra navadila na življenje na Omoti in se vživela v kmečko življenje. Predvsem pa jima ni žal, da sta prišla živet v Belo krajino.
M. Bezek-Jakše
M. Bezek-Jakše
