Kot osnovnošolca ga je dekle napeljalo, da je porinil svojo deško roko v steklenico z medom. Ko jo je izvlekel, mu je dekle začelo lizati prste. Ker je to počela počasi, izzivalno in strastno, se je z akacije spustil proti njima roj čebel. Dekle si je hitro obrisalo ustnice, čebele so jih nezainteresirano preletele, zato pa so se zagnale, obsedale Cincrličine prste. Seksi scene je bilo konec: dlan s prsti vred je urno skril pod srajco,stekel po travniku, do potoka, kjer je skočil v vodo, držal z medom premazane, nepolizane prste globoko pod gladino. Čebele so še nekaj časa krožile nad njegovo glavo, potem so odletele vsaka po svojih opravkih.
V gimnaziji ga je v nedeljo popoldne povabilo dekle na sprehod med žitnimi polji, v bližini Martinišča, kjer so živeli salezijanci. Bodoča učiteljica je malo šepala, se naslanjala na njega, dokler ga ni potegnila med brazde, začela poljubljati, vzdihovati, spraševati, zahtevati dokaz ljubezni: »Ali me imaš rad?! Imej me rad!« Cincrlica se je izmotaval iz posejane njive kot sončnica in se drl: »Jaz imam rad samo mamo!« Slišal ga je salezijanec, ki je v bližini iskal koloradske hrošče, v bistvu pa ju je zalezoval. Vrgel je molitvenik v dijakinjo, kakšni dve leti starejšo od Cincrlice, se zadrl, da je narava, živa in mrtva, otrpnila: »Mlada satanka! A boš kvarila nedolžne otročičke?! Poberi se s te plodne njive!« Cincrlica ni čakal ne na njeno ne na duhovnikovo svetopisemsko reakcijo, pognal se je med žitnimi klasi domov in še nekaj nočisanjal, kako ga dekle slači vse do golega.
Kot študent je hodil peš v predmestje, kjer je bil podnajemnik. Nekega dne ga je podrla simpatična kolesarka, oba sta obležala na tleh. Ko ji je pomagal, da je vstala, se je naslonila nanj, levi komolec je imela krvav, potrebovala je prvo pomoč. Ni mogla voziti kolesa, pa ga je Cincrlica porival pred sabo, z drugo roko pa držal dekle čez rane. Obema se je malo vrtelo v glavi. Ni vedel, kako sta prišla k njej. Prosila ga je, da je odvlekel kolo v stanovanje. Tam je našla krpo in Cincrlica ji je zamotal komolec pa še dva prsta na roki. Rekla mu je, da je pod stresom, utrujena, da bi se rada ulegla, prosila ga je, naj jo sleče, ker se sama z ranjenim komolcem in prsti ne more. Obenem ga je prosila, naj bo nežen z njo, in je bil nežen, celo preveč. Cincrlica jo je brez besedubogal, bil je med drugim tudi tabornik in naučili so ga, da mora pomagati človeku v nesreči. Čez nekaj dni pa ga je začelo v mednožju srbeti in peči. Odšel je k zdravniku. Tam je moral povedati, s kom je bil. Izkazalo se je, da je spal z mlado prostitutko, da se je okužil, da to ni nič hudega, da ga bodo z nekaj injekcijami razkužili. Cincrlici pa so se dekleta od takrat zagabila in preklel je dan, ko je stopil med tabornike, pri katerih se je naučil, da mora pomagati človeku v stiski. Da, človeku, ne pa pocestnici. A tega razločka ga taborniška organizacija ni naučila.
Ko se je kot mlad novinar vračal z morja, je zamudil avtobus in je štopal. Mimo je pripeljala ženska na vespi, se ustavila, ga pobrala. Sedel je za njenim hrbtom, prosila ga je, naj jo krepko prime čez pas, da ne bo padel z motorja kot hruška: njemu je bilo malo nerodno, ona pa je uživala. V nekem ovinku sta zletela s ceste, se odpeljala po asfaltu in Cincrlica je izgledal kot smirkov papir. Oskubljen, popraskan, s posneto kožo na obrazu, z buško na glavi, z odrtim nosom. Ženski je bilo nerodno, nekako sta spravila vespo v pogon. Voznica se je zazrla v njegov obraz in rekla z obžalovanjem: »Izgledaš kot šmirgelpapir.« Odpeljala ga je k sebi domov, položila v posteljo, z žganjico očistila obraz, da je tulil, kot da je padel v roke inkviziciji. Slednjič je obležal v udobni postelji, ob njem je ležala ženska, ga držala za roko, ker sta oba imela občutek krivde; njej je bilo žal, da ga je vzela na vespo, da sta se ponesrečila samo zato, ker jo je premalo stiskal okrog pasu, namesto da bi jo energično, moško objel. Dodala je, da bo nekaj časa ostal v njeni negi, saj tako omamljen, opraskan ne more niti na ulico, kaj šele domov. Cincrlica pa je ves čas imel občutek, da ga poleg njenega poželjivega pogleda gledajo še neke druge oči. Ko je dvignil pogled, je zagledal na vrhu omare kakšnih pet raznobarvnih mačk, ki so ga zviška ljubosumno gledale, razmišljale, ali naj skočijo nanj vse naenkrat ali posamično, ena za drugo. Cincrlici se je začelo blesti, prepričan je bil, da so te mačke nekdanji študentje, ki jih je vespašica pripeljala domov, začarala, zaklenila v stanovanje, spremenila v mačke. In rekel je, da mora na stranišče, pa je odklenil glavna vrata, stekel na ulico, pobegnil. Dolgo je trajalo, da je dobil nos spet naravno barvo, dojenčkasto lice moški izraz, da se je rešil kompleksa žensk, vesp in mačk.
Ko ga je pot zanesla v severovzhodni del Slovenije, je zaživel novo življenje, vendar se žensk ni mogel znebiti, kajti ni prebral, da jih je na svetu več kot moških. In bile so tam, kjer jih ni pričakoval, in zašel je tja, kjer so ga pričakovale.
