Državnemu proračunu bi novi davki zagotovo prišli prav in marsikaj bi se lahko naučili na primer od Nemčije, kjer so prostitucijo legalizirali že leta 2002. Ampak ali sistem res deluje? Številni pravijo, da ne.
Nemčija ima največ prostitutk na število prebivalcev v Evropi, ima jih celo več kot Tajska. Po podatkih iz leta 2008 je tam registriranih 400.000 spolnih delavcev, letni prihodek te industrije pa je 15 milijard evrov, zdaj so verjetno številke že višje. Posel cveti, lastniki in družabniki bordelov bogatijo, gradijo se 12-nadstropne luksuzne javne hiše, spolne delavke in delavci pa … So bogati, zadovoljni, varnejši?
Erotični maser
Poklic erotičnega maserja je uvrščen v standardno klasifikacijo poklicev – gre za dejavnost nege telesa. Na Zavodu za zaposlovanje pravijo, da na takšna delovna mesta ne napotujejo brezposelnih niti jih o tem ne obveščajo. Odločitev za tako delo prepuščajo posamezniku. V takih salonih ponujajo tudi seks in pri nas se cene gibljejo od 60 (30 min) do 100 evrov (za eno uro).
Čeprav je bil namen zakona priznati prostitucijo kot navaden poklic in bi tako spolni delavci sklepali pogodbe o zaposlitvi, uživali ugodnosti zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, nihče v Nemčiji prostitutk dejansko ne zaposluje, po podatkih časopisa Telegraph pa se je samo 44 prostitutk registriralo za socialne ugodnosti.
Cene spolnih storitev se nižajo in verjetno ne moreš obogateti, če moraš kot prostitutka za 24-urni najem sobe v bordelu plačati 175 evrov, za zdravstveno zavarovanje kot samozaposlena prostitutka pa moraš plačati 500 evrov na mesec. V tako imenovanih pregradah za seks, ki jih nekateri primerjajo z boksi za živino in so v rdečih četrtih, si človek seks lahko privošči za pičlih deset evrov.
V Nemčiji je po besedah neke županje lažje odpreti bordel kot kiosk z ocvrtim krompirčkom. Lastniki bordelov so podjetniki, ki morajo skrbeti za dobre delovne razmere, in delo v bordelu naj bi bilo dejansko varno. Da bi se izboljšala socialna zaščita spolnih delavcev, pa v nedavno objavljenem poročilu ni opaziti.
Očitno legalizacija ni dosegla učinkov, ki so se jih poprej nadejali. Telegraph navaja, da legalizacija ni prinesla niti večje varnosti, saj je precej več prostitutk umorjenih v državah, kjer je prostitucija zakonita, kot v tistih, kjer je kupovanje spolnih storitev kaznivo dejanje.
Nizozemska napaka
Tudi na Nizozemskem se že tolčejo po glavi zaradi legalizacije prostitucije. To so storili kot prva evropska država. Večina njihovih spolnih delavk prihaja iz Dominikanske republike, Kolumbije, Češke, Romunije in Poljske. Vendar zakon o izdaji delovnih dovoljenj za tujce prepoveduje izdajo delovnega dovoljenja za prostitucijo, zato migrantom ne preostane drugega kot ulična prostitucija.
Težnje, da bi se zakoni začeli spreminjati, so se pojavile z evropsko direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi, ki državam članicam narekuje, da zmanjšajo povpraševanje po trgovanju z ljudmi. Ker je vsaj 70 odstotkov trgovine z belim blagom povezane s prisilno prostitucijo, so številni prepričani, da je zmanjševanje povpraševanja po spolnih storitvah ključ do zmanjšanja trgovine z belim blagom.
Tudi Ženski lobi Slovenije na čelu s predsednico Sonjo Lokar je poslal poziv slovenskim poslankam in poslancem, v katerem je poudarjeno: »V svetovnem merilu predstavlja prostitucija in trgovina z deklicami in ženskami drugo najbolj donosno obliko organiziranega kriminala, zato so zagovorniki 'prostovoljne' prostitucije na pohodu in aktivni pri lobiranju za ohranjanje tega stanja. Kako tudi ne, ko pa se ustvarja v tem poslu strašansko velik profit organizatorjem in posrednikom tega posla. Trgovina z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki, za spolne in druge oblike izkoriščanja je ena od najbolj nezaslišanih kršitev človekovih pravic; da dekleta in ženske v prostituciji s kupovanjem njihovih teles za intimno zadovoljevanje degradira na raven blaga ali objekta, ki je na voljo stranki, in da prostitucija ne pomeni nikakršne večje enakosti med spoloma. To so sprevržene trditve, izrečene le v obrambo in legalizacijo delovanja zvodnikov, ne glede na njihovo obliko organiziranja. Prostitucija je komercializacija spolnega nasilja. Ne glede na legalizacijo ponudbe v nekaterih evropskih državah prostitucija ne more uživati evropske pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.« Veliko podatkov in spoznanj ter pričevanj o stvarnosti prostitucije, spolnem izkoriščanju in trgovini z deklicami in ženskami je objavljenih na spletnih straneh.
Kako je v Sloveniji?
Psihične težave
Spolno prenosljive bolezni niso edina težava, s katero naj bi se spopadali delavci v spolni industriji. Pogosto se pozablja na psihične težave. Prostituti in prostitutke se zatekajo v alkoholizem, droge, veliko je depresije, vse to pa se odraža tudi v veliki samomorilnosti.
Pri nas na ulicah prostitutk tako rekoč ne vidimo, večji del prostitucije se izvaja v najetih stanovanjih, nočnih lokalih, hotelskih in najetih sobah, tudi v salonih, ki ponujajo erotično masažo. Pri nas je prodajanje spolnih uslug dekriminalizirano, kar pomeni, da prostitucija v Sloveniji ni legalna, ni pa prepovedana (tako je tudi na Češkem, Poljskem, Portugalskem in v Španiji). Prostitucija se ne more vpisati kot obrt, torej se od te dejavnosti ne plačujejo davki, spolni delavci pa nimajo urejenega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
Prostitutke pri nas niso kaznovane, prostitucija ni kazniva, in to je po besedah nekaterih prostitutk, ki so pod plaščem anonimnosti že spregovorile v javnosti, tisto, kar je pomembno. Kaznuje pa se tiste, ki spolne storitve ponujajo v javnosti na moteč, vsiljiv način. Prav tako sta pri nas kazniva zvodništvo in siljenje v prostitucijo.
Po podatkih statističnega urada so Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. Spolnih delavcev pa naj bi bilo približno 2000, čeprav so številke nad 3000 po besedah nekaterih raziskovalcev bolj realne.
Med njimi je tudi sociolog dr. Iztok Šori, ki je že pred petimi leti zelo dobro razložil, kako Slovenci gledamo na prostitucijo. Po njegovih dognanjih smo predvsem ignorantski, vendar po premisleku skoraj vsak pove, kaj se dogaja v sosednjem stanovanju in v vaškem nočnem klubu. Najbolj nas zanima, koliko spolni delavci zaslužijo, in se bolj redko vprašamo, v kakšnih razmerah delajo, koliko zaslužka jim dejansko ostane, koliko denarja poberejo posredniki ter kaj sploh pomeni imeti spolne odnose z več osebami na dan. In to z osebami, ki si jih redko izbereš sam. Zato po besedah Šorija ne preseneča, da je veliko ljudi za legalizacijo prostitucije, češ, država naj ima od tega vsaj davke. Zanimivo je tudi to, da najdemo med slovenskimi klienti moške vseh starosti in izobrazbenih profilov. Skupno pa jim je predvsem prepričanje, da prostitutke pri svojem delu uživajo ali ga celo potrebujejo, da zadovoljijo svojo spolno slo.
»Moški to počnejo preprosto zato, ker si to lahko dovolijo. In kadar ni na voljo dovolj žensk v prostituciji, drugi moški poskrbijo, da se jih pripelje od drugod ali se v prostitucijo prisili »domače« ženske. Za nekatere kliente pa je prostitucija zaradi osebnih okoliščin (na primer invalidnost) redka, če ne edina priložnost, da imajo spolne odnose,« je v enem izmed intervjujev povedal sociolog Šori.
Tudi dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo je na nacionalnem radiu že opozarjala na pomembnost prodajanje spolnih storitev ljudem z ovirami, ki jih mnogokrat vidimo kot bitja brez potreb po spolnosti. Vendar imajo po nekaterih zahodnih državah spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano, pravi Zavirškova.
Nemci si manejo roke
V Društvu Ključ – Centru za boj proti trgovini z ljudmi menijo, da je slovenska zakonodaja primerna, in zagovarjajo nordijski model zakonodaje, ki nalaga kaznovanje uporabnikov, ne ponudnikov spolnih storitev. Švedi na primer zavzemajo stališče, da je prostitucija patriarhalno zatiranje žensk, zato je po njihovem prepoved prostitucije najboljši način regulacije.
Prostovoljna prodaja spolnih storitev je sicer legalna, nakup teh storitev pa je kaznivo dejanje. Njihov cilj je popolna ukinitev prostitucije ter s tem preprečitev trgovine z belim blagom. Ker stranke z ženskami v prostituciji ravnajo kot s predmeti in jih razčlovečijo, švedska vlada meni, da je tako prostovoljna kot prisilna prostitucija kršenje človekovih pravic. Število prostitutk se je na Švedskem zmanjšalo, vendar nasprotniki take ureditve trdijo, da se je le umaknila za štiri stene.
Tudi Francija je letos sprejela za številne precej sporen zakon, ki kaznuje stranke in ne prostitutk (poleg Francije in Švedske je tako tudi na Norveškem, Islandiji in v Veliki Britaniji). Stranka, ki kupi spolno storitev in jo pri tem dobijo, je lahko kaznovana s 1500 evri, če jo zalotijo večkrat, pa s 3750 evri. Francoski proračun pa od zdaj predvideva 4,8 milijona evrov pomoči za zaposlovanje nekdanjih spolnih delavcev, pri čemer bodo za tuje spolne delavce omogočili šestmesečno dovoljenje za bivanje.
Ob tako strogi zakonodaji si manejo roke lastniki nemških bordelov, saj to pomeni, da bodo Francozi še bolj drveli k njim.
Nočem države
Spolni delavci nikjer niso preveč navdušeni nad vmešavanjem države. Francoske prostitutke državi sporočajo, naj jih ne posluša osvobajati in da bodo že poskrbele zase. Predstavnik francoskega sindikata spolnih delavcev Strass pa je na protestih dejal, da bo novi zakon okrepil policijsko nasilje in poslabšal delovne razmere spolnih delavcev.
Delovemu novinarju je prostitutka iz Ljubljane povedala, da legalizacije ne bi podprla. Po njenem mnenju bodo ljudje zakone še vedno tako ali drugače obšli. Ona pa da se s prostitucijo ukvarja na skrivaj in ne želi, da za to kdo izve. Zato te dejavnosti nikoli ne bi prijavila, zavarovanje si plačuje sama. Po njenih opažanjih se ji Slovenci ne zdijo takšen tip ljudi, ki bi prostodušno vsem na očeh zahajali v bordele.
Predvsem prostitutke višjega ranga, ki si kliente lahko do neke mere izbirajo, so z ureditvijo v Sloveniji zadovoljne. Zdi se jim, da so tudi dovolj zaščitene in po pravici priznajo, da se davkom pač izogibajo.
Tuje socialne delavke, ki imajo veliko stikov s prostitutkami, pravijo, da pri urejanju tega vprašanja pozabljajmo, da prostitutke živijo iz dneva v dan in to dejavnost vidijo kot začasno, zato ne vidijo koristi v plačevanju zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
Resnici na ljubo je treba dopuščati tudi to možnost, da nekateri spolni delavci ta poklic vendarle izberejo – ne glede na to, kako čudno se to morda zdi meni ali vam. In tisti, ki se za to odločijo, ne bi smeli biti potisnjeni na rob, stigmatizirani, pravijo poznavalci razmer in raziskovalci.
Ne pozabimo na moške
V Društva Ključ opozarjajo, da je vse več homoseksualne prostitucije mladih fantov, ki so v prostituiranje prisiljeni zaradi odvisnosti od drog in nimajo nujno homoseksualnih nagnjenj.
Obenem pa se nehajmo slepiti, da je to delo kot vsako drugo. Ni.
Predsednica Ženskega lobija Slovenije Sonja Lokar je v razpravi o prostituciji in seksualnem delu v srednji in vzhodni Evropi ter na Balkanu marca letos poudarila, da ponujanja spolnih storitev ni mogoče obravnavati kot vsako drugo zdravju in osebni integriteti nevarno delo. Kapitalizem sicer sili v prodajo delovne sile vse mezdne delavce, a obstaja meja, do katere je to mogoče sprejeti. Ta meja je dosežena, ko je človek prisiljen svoje telo prodajati kot edino, kar ima, da bi preživel sebe in družino. Preganjati je treba organizatorje prostitucije in kliente, ne pa tudi njih, ki so se prisiljeni prodajati iz prisile ali iz ekonomske nuje. To je boljši način reševanja prostitutk in prostitutov iz njihovega težkega položaja kot pa dekriminalizacija in regulacija, meni Lokarjeva.
Ko je novinar nemške javne televizije družabnika enega največjih nemških bordelov vprašal, ali bi bil vesel, če bi katera od njegovih hčera (ki se šolajo v zasebnih šolah) delala v njegovem krasnem bordelu, je bil ta šokiran. Zgrožen. Tega si ne predstavlja. Jasno, da ne.
