V srednjem veku je bil ordal dokazno sredstvo v kazenskem sodnem postopku. Ordal ali božja sodba je sestavni del pravnega reda, kjer je bil bog varuh pravičnosti. Prevladovala je sodna praksa in prepričanje, da bog ne dopušča, da bi bil krivec oproščen ali pa nedolžen obsojen po krivici.
dreamstime
Cerkveni strokovnjaki so ugotovili, da je bil Ordal sicer privzet iz germanske poganske tradicije, a z raznimi liturgičnimi opravili pokristjanjen.
Božje sodbe so bile zelo zakoreninjene v ljudski zavesti. Zanimivo pa je, da je bila božja sodba v širokem pomenu besede tudi takrat, kadar usmrtitev ni uspela. V takšnih primerih eksekucije niso ponovili.
Božje sodbe kot magično sredstvo za ugotavljanje resnice poznajo številna ljudstva in najrazličnejše kulture.
Uporabo ordala so poznali že v prazgodovinski dobi v obliki ljudskega običaja, kasneje pa je bil ordal opisan tudi pri Hetitih, Keltih in Slovanih, deloma tudi v grški in rimski kulturi ter Bibliji. V evropskem srednjem veku se je uporaba ordala močno razširila pod vplivom germanskih pravnih sistemov. Čeprav je četrti lateranski koncil (1215) vsem klerikom odločno prepovedal udeležbo pri ordalnih obredih, so se ordali prakticirali še dolgo. Na splošno Cerkev božjih sodb ni nikoli odobravala. Nasprotno, pogosto jih je obsodila kot »gnusno skušanje boga«. Prisiliti boga, da bi razkril resnico, je v Cerkvi veljalo za preveč drzno in grešno. Šele v drugi polovici 16. stoletja so ordali v Evropi počasi začeli izginjati …
profimedia
Ordal z ognjem
Načini izvajanja
Prvi preizkus je bil običajno ordal z ognjem. Na rokah je bilo treba nositi razbeljeno železo devet korakov daleč ali pa hoditi po razbeljenih lemežih. Drug tak preizkus pa je bil, da je bilo treba iz kotla z vrelo vodo pobrati prstan ali kovanec. Opečeno mesto na rokah so potem zavezali in zapečatili. Po nekaj dneh so roke inspicirali, in če se je rana zagnojila, je bil obdolženec kriv!
Drugi preizkus je bil ordal z vodo. Človeka so privezali na vrv in ga vrgli v globljo vodo. Če se je potopil, je bil nedolžen; v nasprotnem primeru je v vodi lebdel, kar je pomenilo, da ga čista voda ni sprejela, ker je bil kriv.
Tretji preizkus je bil ordal – dvoboj. To je bilo zelo priljubljeno dokazno sredstvo, predvsem v primerih, kjer ni bilo prič za kaznivo dejanje in ko je bilo treba braniti častivrednost. Dvoboj med tožnikom in obdolžencem je vedno potekal pred sodiščem v ograjenem prostoru.
Četrti preizkus je bil ordal – grižljaj. Nesrečniku so v usta potisnili velik kos ječmenovega kruha ali sira določene teže. Če je grižljaj človek požrl brez težav, je bil spoznan za nedolžnega.
Peti preizkus je bil ordal s križem. Bistvo tega preizkusa je bilo v tem, da sta nasprotnika stala z iztegnjenimi rokami ob križu, ostali navzoči pa so molili. Kdor je prvi povesil roke, je bil kriv. Kasneje so ta ordal prepovedali, ker so ga pojmovali za skrunitev Kristusovega trpljenja na križu.
Šesti preizkus je bil ordal pred truplom. Domnevnega morilca so pripeljali pred truplo, in če je truplo ponovno zakrvavelo, je veljalo, da je bila oseba kriva umora.
Sedmi ordal je bil žreb. S tem načinom so v glavnem dokazovali krivde hlapcem in polsvobodnim ljudem. Kasneje so ta preizkus zavrgli in opustili kot pogansko vraževerje.
Kaj je bilo bistvo krščanskega ordala? Obtoženčevo nedolžnost so ugotavljali s postopki, ki so ogrožali njegovo zdravje in celo življenje. Izvrševalci ordala so bili namreč trdno prepričani, da bog neposredno vpliva na proces glede ugotavljanja pravice nad krivico in resnice nad lažjo! Prepričani so bili v božjo intervencijo, ki ne bo dovolila, da bi obsodili nedolžnega človeka, pa če tudi ta umre!
Ordal s svečami v Kamniku
Pri tem ordalu gre za uporabo sveče kot božje sodbe. Uporabljal se je za ugotavljanje izvršitelja tatvine, kraje premoženja in tako dalje. Goreči sveči so od nekdaj pripisovali aktivno, skrito in naznanjajočo moč tudi v pravu. Odločilno je bilo vedenje plamena, kot so plapolanje, prasketanje, dogorevanje, ugašanje in tako dalje. Bistvo tega prerokovanja je bilo torej v tem, da je sveča, ki so jo postavili na list papirja z izpisanim imenom domnevnega storilca tatvine, začela plapolati proti naravnim pravilom. Takšen primer zunaj sodne uporabe ordala s svečami v Kamniku je bil edinstven, saj ga niso omenjali nikjer drugje po Evropi. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo v Kamniku?
Duhovnik Simon, ki je bil doma iz Celja, nekdanji župnik v Hočah pri Mariboru, v času tega dogodka pa je bil uslužbenec in nadarbenik benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, je neko noč decembra 1398 prenočeval v javnem gostišču na Novem trgu v Kamniku.
Gostišče je bilo v lasti gostilničarja Nikolaja iz Loke in njegove žene Elizabete. Gostilničar Nikolaj je bil kasneje v letih 1402–1427 večkrat tudi mestni sodnik … Med drugimi ljudmi sta v njegovem gostišču prenočevali dve ženski; neka novokrščenka (neophita) s svojo služabnico, ki je tudi bila konvertitka. Še isto noč se je gostilničar Nikolaj gostom pritožil, da je bil okraden in da mu je bila s tatvino izmaknjena večja vsota denarja. V dogajanje se je vključil duhovnik Simon, ki je želel s pomočjo prerokovanja s svečami izvedeti in preizkusiti, kdo izmed gostov bi utegnil biti kriv tatvine. To je naredil s prižiganjem sveč, ki jih je postavil na liste z izpisanimi imeni vseh gostov. Tedaj so se plameni sveč sicer nekoliko gibali, vendar nobeden bolj kot drug. Zdelo se je, da preizkus ordala s svečami ni uspel. Kljub temu pa je služabnica novokrščene ženske tatvino priznala. Svetno sodišče je potem obe ženski po hitrem postopku obsodilo na smrt. Obe so čez dva dni živi zakopali.
arhiv
Zaslišanje v Ogleju
O tem krutem dogodku so kmalu izvedeli tudi v Ogleju, kjer je kurialni notar Henrik Praytenrewter v notarsko knjigo zavedel dve pismi. To knjigo še vedno hranijo v Državnem arhivu v Vidmu. Jakob de Gistardis, generalni vikar oglejskega patriarha Antona Caetana je v zvezi z dogodki v Kamniku takoj napisal dve pismi; prvo duhovniku Simonu iz Celja, v katerem ga je obdolžil za delikt čaranja, da bi tako našel s tatvino odtujeni denar. Generalni vikar je duhovnika Simona opozoril, da ima omenjeni delikt po cerkvenem pravu za posledico tako imenovano iregulariteto, pa tudi odvzem cerkvenega statusa in nadarbin, ki jih je Simon užival. Pod kaznijo izobčenja se je moral duhovnik Simon v roku dvanajstih dni oglasiti v Vidmu glede razsodbe pravde. Če se ne bi odzval, bi Simona takoj izobčili iz katoliške Cerkve.
Tako je duhovnik Simon iz Celja prišel v Videm h generalnemu vikarju na zagovor. Ob zaslišanju je dejanje priznal in povedal, da je ordal s svečami uporabljal že med študijem teologije v Pragi. Izjavil je tudi, da je zaradi vedeževanja s svečami v Kamniku prišel ob dobro ime, saj so bili ljudje prepričani, da so dve ženski usmrtili zaradi njega. Gostilničar Nikolaj je pred svetnim sodiščem zagovarjal duhovnika Simona, da je nedolžen in brez krivde glede obsodbe obeh žensk. Listino s to izjavo je kamniško sodišče izdalo duhovniku Simonu, ta pa ga je ob zaslišanju predložil generalnemu vikarju.
Drugo pismo pa je generalni vikar naslovil na opata gornjegrajskega benediktinskega samostana in kamniškega župnika Otona, gorenjskega arhidiakona. Oba je pozval, da naj poizvedujeta in mu poročata o zanesljivosti prič v tej zadevi in o njihovih izjavah. Nadaljnja usoda duhovnika Simona iz omenjenega pisma z dne, 23. decembra 1398, ni znana! S tem sta bila tudi izčrpana vira za ta edinstveno znani primer uporabe ordala sveče v Kamniku in Sloveniji …
profimedia
