Na osrednji ljubljanski tržnici so namreč umetnikom in ustvarjalcem prisluhnili v njihovi dolgoletni goreči želji, da se predstavijo številnim turistom v naši zeleni prestolnici. Dodelili so jim mesto ob pokriti tržnici, nasproti mesarskega mostu. V prijetni senci pokrite ljubljanske tržnice je vsak teden več stojnic z unikatnimi izdelki priznanih slovenskih ustvarjalcev, ki komaj čakajo petke in seveda lepo vreme.
Pozornost mimoidočih še posebej pritegnejo zeleni zmajčki, saj je ta pravljična žival tudi simbol naše prestolnice. Bohotijo se na stojnici Mire Lukežič iz Studia La in seveda smo jo povprašali, od kje prihajajo. »Vse, kar vidite na moji stojnici, izdelujem sama. Poleg v poletni vročini aktualnih bombažnih oblekic za najmlajše šivam iz mehkega blaga še različne plišaste živali, kot so muce, miške, kravice, lisičke, žabice, pa punčke, morske deklice, samoroge, gozdne vile, škrate in zmajčke, ki so moj najnovejši izdelek. In kot kaže, bodo prav zmajčki hit tega poletja,« nam pove.
Tolovajček je prijazen
Mesto je prišlo nasproti: Umetniške tržnice, ki ji je mesto Ljubljana namenilo svoj kotiček, ob petkih in sobotah, ko je dejavna, ne obiskujejo le turisti, ampak tudi mnogi Slovenci. Ne le zmajčke, tudi ročna dela mnogih drugih domačih umetnikov pa je vse pogosteje mogoče najti v nekaterih manjših trgovinicah s spominki po Ljubljani, pa tudi na Ljubljanskem gradu.
Nam pa prijazna gospa Mira pojasni, da nikakor ne gre za kopijo ljubljanskega zmaja: »Ljubljanski zmaj je strašen, grozeč zmaj, ki bruha ogenj. Še turistom se tresejo roke, ko ga lovijo v svoje objektive. Jaz pa ustvarjam za otroke, zato je moj zmajček Tolovajček, kot sem ga poimenovala, nastajal kar dolgo. Je ljubek, mehak zmajev mladiček, ki se prijazno stisne k vsakemu, ki ga vzame v naročje. Tudi zmaji dandanes niso več taki, kot so bili nekoč v mitih in legendah.«
Vsi mladički so zeleni
Kot spominek ponujajo ljubljanske trgovine različne zmajčke, ki so skoraj vsi kitajskega porekla. Tolovajček pa je od ideje do izdelave čisto slovenski. Takole pripoveduje o njegovem rojstvu Mira: »Moj zmajček ima svoje gnezdo v Beričevem! Zamislila sem si ga kot majhnega zmaja, saj je sešiti zmaja, kakršen stoji na Zmajskem mostu, nemogoče. Preizkušala sem različne kroje, ki jih je mogoče dobiti na spletnih straneh. Narisati zmaja je lahko, tudi sešiti enega, tako za vzorec, ni težko. Čisto nekaj drugega pa je sešiti 10, 20, zmajčkov za prodajo. Na koncu sem si rekla, dovolj imam kompliciranih krojev! Moj zmajček bo mladiček, brez sedmih glav, krempljev, ne bo bruhal ognja in bliskal z očmi, kot to počnejo plastični roboti na baterije. 'Pa zelen mora biti,' je zavpil prejšnji teden fantek, ki se je sprehajal po tržnici z očijem in mamico. Na glavi je imel viteško čelado in v roki sabljo, s katero je mahal proti mojim zmajčkom, in olajšano zaklical: 'Zdaj vem, točno taki so mladi zmajčki!'«
Legenda živi …
Nam je pa gospa Mira zaupala eno od legend o ljubljanskem zmaju, ki jo turisti poznajo še bolj natančno kot morda Ljubljančani. Ta govori o grškem junaku Jazonu, ki se je odpravil s svojo četo po zlato runo v Kolhido, deželo ob Črnem morju. »Tam je premagal strašnega zmaja, ki je čuval zlato runo. Seveda je bilo potrebne še malce čarovnije kraljeve hčere Medeje, ki se je zaljubila v Jazona in pobegnila z njim na ladjo. Pred razbesnelim kraljem in njegovo vojsko je Jazon svojo ladjo Argo usmeril v napačno smer. Namesto v Egejsko morje so zapluli proti toku po Donavi, Savi in pripluli v Ljubljanico. Vsak Ljubljančan ve, da tam nekje pri Špici morajo še manjše ladjice obrniti. Ladja Argo pa je bila prevelika za obračanje, pa tudi nazaj pred kralja Jazona ni mikalo. Zato so začeli ladjo razstavljati, saj so jo hoteli prenesti v morje. Ker pa se je v tistih časih vse odvijalo bolj počasi kot danes, so na tem prelepem mestu zgradili naselje, ki so ga poimenovali Emona. Junaški Jazon je kasneje obglavil še enega strašnega zmaja, ki je strašil po jezeru in okoliških močvirjih. Zato naj bi si mesto Emona in kasneje Ljubljana izbralo za svoj simbol prav takega strašnega zmaja,« svojo pripoved slikovito zaključi Mira.