Nastala je iz zelo plastičnega izraza When Sheet Hits the Fan, kar bi v slovenščino prevedli kot stanje, ki nastane, »ko drek pade na ventilator«. Pregrevanje na vseh frontah res lahko »zasmradi« sleherni kotiček tega planeta in življenje, kot ga poznamo, spremeni do neprepoznavnosti. Visoki uslužbenci Nata že dajejo izjave, da so najbolj potencialna žarišča v Baltiku in na Balkanu.
In kaj potem?
Ali ste vedeli ...
... da je bukov žir po svoji prehranski kakovosti podoben lešnikom? V njem je več beljakovin kot v mesu, vsebuje tudi sladkorje in dobre maščobe. Dejansko bi že samo bukov žir lahko uporabili kot popolno hrano.
... da semena lipe vsebujejo 40–50 odstotkov maščobe, ki je po svoji sestavi zelo podobna olivnemu olju?
... da korenine divjega radiča, potrošnika ali cikorije (to so tri imena iste rastline) lahko jeseni izkopljemo in shranimo na hladnem? Potem korenine po potrebi uživamo, jih prepražimo in iz njih kuhamo napitke, podobne kavi, ali jih posadimo v zemljo in v prostoru, kjer je temperatura od 10 do 15 stopinj, pozimi lahko »silimo« glavice radiča. Korenine so tako vitalne, da jih lahko silimo dvakrat ali trikrat in si tako zagotovimo veliko svežih vitaminov in rudnin.
... da povsod, kjer smo spomladi nabirali čemaž, lahko jeseni izkopljemo še korenine in jih pozimi shranjujemo v vlažni mivki? Tako bomo dobili vrhunski divji česen, ki po svoji prehranski in zdravilni vrednosti prekaša gojenega.
... da kakovostna žita, kot so pira, kamut, emer, dvozrnica in podobne, lahko hranimo celo deset let? Semena morajo biti na suhem in v zaprtih posodah. Vsako leto opravimo test kakovosti, tako da vzamemo 100 zrn in jih namočimo, da vidimo, koliko jih bo začelo kaliti. Dokler je kalivost visoka, je to znamenje, da je seme vitalno in da ga še lahko hranimo.
Eden od jezdecev apokalipse je vedno lakota in ta je naše prednike v preteklosti zelo pogosto obiskovala. Ne vem, ali je naša sreča ali nesreča, da je že nekaj desetletij nismo srečali. Posledično smo bolj debeli kot kadar koli v preteklosti. Kljub naraščajoči revščini si večina otrok danes sploh ne zna predstavljati, kaj ta beseda pomeni. »Pojej kosilo, sicer boš ostal lačen« zanje pomeni biti lačen le do naslednjega obroka ali do trenutka, ko boste zapustili kuhinjo in si bodo oni iz hladilnika postregli s čim drugim.
Lakota zares!
V Sloveniji imamo zelo malo obdelovalnih površin na prebivalca, zato pa imamo veliko gozdov in pašnikov. Zanimivo, da od tam prihaja najmanj naše hrane, pa bi nas prav gozdovi lahko v veliki meri reševali, če bi prišlo do hudega. Velika lakota na Finskem je v dveh letih (1695–1697) ubila tretjino prebivalstva. Takrat so ljudje lupili skorjo dreves in luščili notranjo plast, ki je bogata z vlakninami, magnezijem, cinkom in železom. Podskorjo so mleli in jo dodajali moki ter tako dobili več kruha, hkrati pa je ta ostajal veliko dlje svež. Spodnjo plast skorje so pobirali z bresta, jesena, trepetlike, breze in bora.
Na Balkanu so skozi vse hude čase (dejansko vsa stoletja razen zadnjih 60 let) v času lakote uživali želod in bukov žir kot vir škroba in beljakovin. Hrastov želod je treba razgreniti in zmanjšati količino taninov v njem pred uživanjem, bukov žir pa je takoj užiten pod pogojem, da je termično obdelan.
Nevarnost monokulture
Sedem let hude lakote, ki je na Irskem zavladala v letih od 1845 do 1852, ko je bolezen uničila celoten pridelek krompirja, je zahtevala milijon smrtnih žrtev in povzročila vsaj milijon izseljencev. Edina razpoložljiva hrana, ki so jo lahko kupili, je bila koruzna kaša, ta pa je bila tako draga, da so starši v mestih delali do onemoglosti, da bi zaslužili dovolj za hrano. Številni celo niso več hranili otrok, da so sami ostali zdravi in zmožni dela. Na podeželju je bilo lažje. Nabirali so gozdne sadeže, koprive, užitne morske alge in obmorske trave, divjeraslo zelenjavo, školjke, žabe in gobe.
Velika lakota v Ukrajini je zahtevala skoraj štiri milijone smrtnih žrtev! Namenoma jo je povzročilo takratno vodstvo Sovjetske zveze s Stalinom na čelu. V letih 1932 in 1933 so ukrajinskim kmetom pobrali vso letino žita, stradajočim pa so prepovedali, da zapustijo svoje domove. Preprečili so tudi dostavo pomoči, ki so jo ponujale druge države. Preživeli so pričevali, kako so za preživetje jedli poginile živali, pse, mačke, podgane ... Nekateri so pojedli celo lastne otroke. Pravijo, da je bilo to obdobje velike tišine. Ni bilo slišati ptičev, laježa psov ali oglašanja petelinov. Vse, kar je bilo na voljo, so pojedli.
Tudi ruski narod je velikokrat doživel dolga obdobja lakote. Preživeli so zahvaljujoč koprivam in lobodi, iz njiju so pripravljali juhe in kruh. V času obleganja Leningrada, ki je trajalo 900 dni in zahtevalo milijon žrtev, so delali pogače iz ostankov sončnic, bombaža, konoplje ali lana, iz katerih je že bilo iztisnjeno olje. Te pogače so rešile mnogo življenj.
Obdobje prve in druge svetovne vojne je prineslo veliko lakote tudi v številne kraje v Franciji, Nemčiji in Belgiji. Najbolj uporabna zelenjava iz tega časa je bila rumena koleraba, ki se jo je dalo skladiščiti čez zimo. Uživali so gomolje in liste.
Tulipani na 1001 način
Med drugo svetovno vojno je bil del Nizozemske izoliran od osvobojenih delov Evrope. Pred začetkom zime so bili brez zalog hrane in brez ogrevanja. Ena izmed redkih užitnih rastlin na zalogi so bili tulipani. Oblasti so zapovedale, da se tulipani ne posadijo, temveč se porabijo za prehrano sestradanega prebivalstva. Če si boste kdaj lakoto morali potešiti s čebulicami tulipanov, je dobro vedeti, kako jih pripraviti. Čebulice olupimo tako kot navadno čebulo. Dodatno moramo odstraniti še središčni del, iz katerega poganja kalček, saj ta ni užiten. Meso čebulic lahko pečemo, lahko jih posušimo in potem zmeljemo. Zmleto zmes lahko kuhamo kot kašo ali iz njih z nekaj vode, soli in začimb pripravimo cmočke.
Bi lahko bilo bolje?
Vedno me je ob branju takšnih srhljivih pričevanj morilo vprašanje, ali je bilo res le to na voljo ali ljudje le niso znali videti drugih rešitev. So res vsi jedli le to ... ali pa so se do današnjih dni ohranili le takšni, najbolj ekstremni in dramatični zapisi, ki jih praviloma pustijo za seboj intelektualci, ki radi pišejo, vendar se v naravnem življenju najslabše znajdejo? Če so bile na voljo koprive, ki rastejo le v tleh, dobro založenih z organskimi snovmi, je sklepati, da je verjetno bilo na voljo še marsikaj drugega, le da ljudje tega verjetno niso znali prepoznati kot užitno. Če so preživeli ob kolerabi ali repi, bi verjetno uspevalo še kaj?
10 najhujših lakot v zadnjih sto letih:
1907–1911 – Lakota v vzhodni in osrednji Kitajski – 25 milijonov mrtvih;
1917–1919 – perzijska lakota, 25 odstotkov iranskega prebivalstva je umrlo – od 8 do 10 milijonov mrtvih;
1921 – ruska lakota – 5 milijonov mrtvih
1932-1933 – ukrajinska lakota zaradi Sovjetov – od 7 do 10 milijonov mrtvih;
1943 – bengalska lakota (Indija) – 1,5 milijona mrtvih (neuradno 7 milijonov mrtvih);
1944-45 – velika lakota na Javi – 2,4 milijona mrtvih;
1959–1961 – velika kitajska lakota – 15 milijonov mrtvih (neuradno 43 milijonov);
1968–1972 – sahelska suša v Afriki – 1 milijon mrtvih;
1996 – lakota v severni Koreji – po ocenah od 500.000 do 3,5 milijona mrtvih;
1998–2004 – 3,8 milijonov mrtvih v Kongu v času druge vojne v tej državi.
V času bežanja pred Turki so iz notranjosti Balkana številni bežali na otoke. In tam so umirali od lakote, ne da bi odkrili, koliko rib, školjk in druge užitne hrane je povsod okrog njih. Tudi pred dvema letoma so ob žledolomu slovenske medije polnile pretresljive izjave tistih, ki so bili več dni brez elektrike in gretja. Stara mama, ki živi sredi gozda, pa ni doživela nič travmatičnega. Seveda, njeno pričevanje ne bo šlo v zgodovino, ker v njem ni nič dramatičnega!
Hodili bodo po hrani in zdravilih
V Kremenskih prerokbah prerok Tarabić obdobje velike naslednje vojne označuje kot čas, v katerem bodo ljudje umirali od lakote in bolezni, ne bodo pa vedeli, da hodijo po hrani in zdravilih. To misel lahko berete kot pesimist ali kot optimist. Slaba novica je, da se ta čas očitno približuje. Dobra pa je ta, da če bomo vedeli, po čem hodimo, bomo celo v najtežjih trenutkih imeli na dosegu roke zdravila in hranila.
Verjetno je bilo v vseh časih tako. Ljudje so se delili na tiste, ki so znali preživeti, in na tiste, ki jih je vsaka sprememba varnega, rutinskega, pričakovanega pahnila v popoln obup.
Skoraj vse je užitno. Dejansko se, kot pravi tudi Dario Cortese, naučite prepoznati le tistih nekaj rastlin, ki jih je bolje pustiti pri miru – vse drugo pa lahko zaužijete. Naše veliko premoženje je razširjeno vrtičkarstvo, kar pomeni, da imamo veliko semen, orodja in majhnih obdelovalnih površin raztresenih po vseh kotičkih dežele. Imamo gozdove, neverjetno biotsko pestrost, celo izvire z užitno vodo, kar je v današnjem razvitem svetu zelo redko. Vse je tu, če znamo videti!
Vendar pozor. Ko napoči stanje SHTF, ne bo pomembno, koliko rastlin znate našteti, temveč koliko jih znate zares prepoznati in uporabiti. Znali boste uporabiti le tiste, ki jih že zdaj uporabljate! V takšnih trenutkih šteje vse, kar ste se naučili do takrat! Če Googla in knjig ne bo na voljo, bo štelo le znanje, ki je že v vaši glavi in v vaših rokah. Bodite danes lačni znanja, pa se vam jutri ne bo treba bati lakote.
