Internetna nevtralnost je že dolgo trn v peti mobilnih operaterjev, kajti po njihovo nimajo nič od zaslužka spletnih podjetij, ta pa tega ustvarjajo na njihovi infrastrukturi. Trdijo, da morajo investirati v omrežja, da so uporabniki zadovoljni, smetano pa pri tem pobira nekdo drug. Zato so že davno obelodanili ideje, kako bi jim ti prepustili del pogače, vendar so te v nasprotju z načelom nevtralnosti interneta. Brez tega pa internet ne bi bil takšen, kot je.
Spletna nevtralnost je načelo, v skladu s katerim ponudniki internetnih storitev ne smejo razlikovati med internetnim prometom, ne glede na vsebino, izvor ali način komunikacije.
Internet dveh hitrosti
Največkrat je govora o internetu dveh hitrosti, pri katerem bi »načeloma« ostala kakovost osnovne storitve nespremenjena, uvedel pa bi se drugi tir. Kdor bi želel, bi plačal za mobilni internet več, zato bi bile izbrane storitve zunaj mesečne kvote podatkov ali pa bi bil dostop do njih hitrejši, v primerih zasedenosti omrežja pa bi imele prednost. Ob tem se postavlja vprašanje, ali pa bodo za to operaterju plačali ponudniki storitev? Kakorkoli že, oboje je enako nevarno in v nasprotju s sprejetimi pravili regulacije telekomunikacij.
Zakaj je to nevarno?
Nihče pri zdravi pameti ne bi smel imeti nič proti ideji interneta dveh hitrosti, če se pri tem ne bi skrivale pasti. Vzemimo primer poštne storitve, ki je vsakemu enostavno razumljiva. Pošta oddano pismo ali pošiljko v večini primerov naslovniku v Sloveniji dostavi naslednji delovni dan. A pošta se naenkrat odloči, da bo ponudila premijsko storitev in za nekoliko višjo ceno zagotovila, da bo pošiljka dostavljena še isti dan. Po enem letu vodstvo ugotovi, da se premijska storitev med uporabniki ni prijela, ker jim standardna storitev zadostuje. Kaj stori? Zniža njeno kakovost. Pošiljke niso dostavljene naslednji delovni dan, temveč čez dva, tri ali celo čez štiri dni. Tako prisili uporabnike, da se v večjem številu odločajo za premijsko storitev.
Operaterji so prepričani, da plačujemo premalo
Podobno bi lahko storili operaterji. Ne nujno z omejitvami mesečnih količin ali hitrosti do podatkovno zahtevnih spletnih storitev. Zniževali bi kakovost dostopa na internet cenejšim paketom. Sem ter tja bi bil dostop na internet prekinjen ali moten, izbran bi bil čas, da bi uporabniki motnjo občutili. Obljubljena hitrost dostopa na internet za izbrani paket ne bi bila več večino časa takšna, temveč nižja, in podobno. Možnosti je veliko. Tega operaterji ne bi storili čez noč, temveč postopoma in bi dosegli, da bi uporabniki sprejeli diktat, nižja cena, nižja kakovost, višja cena, višja kakovost.
Če operaterjem uspe »obdavčiti« stotine milijonov uporabnikov, ki uporabljajo mobilne naprave, na račun osebnih računalnikov (in fiksnih podatkovnih povezav), bodo dobili v roke moč nadzora nad spletno ekonomijo. S tem pa bo tudi konec nevtralnosti interneta, njegove svobode in prostora, kjer smo vsi ljudje enakopravni.