Pa ne mislimo na njegove pridige, požrtvovalno delo v več župnijah ali na obdobje njegovega asketizma in upora. Očitno so nekoč davno naši predniki vedeli veliko več, kot si mislimo. Dr. Gržan je na območju doline Gračnica namreč odkril sistem med seboj povezanih kamnitih tvorb, ki so popolna kopija ozvezdja z našega nočnega neba. In ne samo da presenečajo astronomsko znanje naših prednikov, natančna razmerja med ozvezdji, pozitivno delovanje energijskih polj na človeka, ampak je presenetljiva tudi velikost tega sistema. Lahko da so bili nekoč ti kraji romarsko središče tedanje Evrope. Če bi vse to očistili in označili, morda ne bi samo vrnili svetu nekdanjega svetišča – tako trdi dr. Karel Gržan, ampak bi si naredili izjemno reklamo, kar bi nas še bolj postavilo na turistične zemljevide sveta.
Obkrožali so naju gosti in močni, v vetrovih vročine rahlo šumeči bukovi gozdovi, ko sva se po 'Bikovi črti' sprehodila od domačije v bližini vasi Blatni Vrh do nekaj sto metrov oddaljenega zidu iz belih kamnov, poraslega z mahovjem. Ta se brez neke logike vije naravnost po grebenu daleč navzdol. Takoj je jasno, da ograja za živino ni, tudi nismo na Krasu, da bi zid čuval zemljišča pred burjo. Prenizek je in prelepo grajen. Ko se skloniš in se podrobno zazreš v gladko strukturo kamenja, je videti, kot da gre za fin betonski omet. Je kamen tako neverjetno klesan ali ulit? Kajpak se vidi, da ni delo narave, ki pač ne sklada kamenja tako pravilno. Kdo ali zakaj je potem to zgradil?
Začelo se je z mahom
Dr. Karel Gržan je vse odkril po naključju in s pomočjo domačinov. Začelo se je z mahom, ki so ga potrebovali za jaslice. Med nabiranjem je dr. Gržan opazil neobičajne skalnate tvorbe in tri bližnje vrhove podobnih višin. Kot strela z jasnega ga je prešinila misel na Sčečin ob poljski baltski obali. Viri od tam govorijo o treh gričih, ti naj bi simbolizirali tri med seboj povezane svetove, ki jih predstavljajo tudi tri zvezde v Orionovem pasu: nebeški, zemeljski in podzemeljski svet. Ko so domačini začeli patru zaupati, so se mu odprli in počasi je našel številna – lahko da neolitska – gradišča. Potem pa je spet dobil preblisk. Prerisal je ozvezdja na karto, in ko je preverjal svojo skico, je osupel obstal.
Kot na nebu tudi na zemlji
»Ko sem videl to trojno gričevje, povezano z dvojnim zidom v dolini Gračnice, se je sama od sebe prebudila misel, ali morda ne gre tudi tu za Orionov pas. Trije griči, tri zvezde Orionovega pasu.« Ta misel je prebudila raziskovalno mrzlico in dejansko se je odkrilo, da ostanki ruševin starih stavb in več deset metrov dolgi zidovi potekajo po koordinatah zimskega zvezdnega nočnega neba. Tako so bile odkrite pozicije Oriona, pa tudi naselbina pod tem pasom z mečem, ki je prav tako razviden. Ob Orionu je bilo nato odkrito ozvezdje Bika. Tam po dveh grebenih teče več sto metrov zidovja, ki se združi v 'Bikovem očesu', in naprej točno po koordinatah, ki jih določa ozvezdje Bika. »Izjemni so tudi ozvezdje Dvojčka in druga, ki smo jih našli na tem območju. Da to ni zgolj naključje, se je pokazalo, ko sem s sodelavci s pomočjo zvezdne karte zimskega nočnega neba dokaj natančno določil gradišča, ki jih domačini do zdaj še niso našli. Spet dokaz, da na tem območju v daljni preteklosti niso živeli divjaki, kot piše v eni od knjig, ampak je bila razvita visoka civilizacija. Ne samo v Siriji ali Egiptu, ampak tudi tu, kjer mi domujemo.«
Ozvezdja so kot prerisana
Kamnite linije, veliki osamelci, stene, skalni spodmoli so v prostor dejansko postavljeni po zvezdnih koordinatah in vsekakor ne naključno. Sicer so po današnjih merilih tudi znatna odstopanja, a če pomislimo na neolitskega človeka izpred tisoče let – to obdobje zaznamuje konec kamene dobe, začetek poljedelstva, orodij in naselbin, ko so naši predniki šele začeli uporabljati preproste meritve, je vzorec z neba presenetljivo dobro prenesen. Objema dolino Gračnice med Laškim in Sevnico, pod Lisco in Bohorjem, na severu pa pod hribi vzhodno od Laškega. Zidovi, linije se vijejo kot črte med zvezdami (vrhovi gričev), na določenih točkah pa nas pričakajo tudi presenetljive kamnite tvorbe. In vprašanje: kaj pa če so tista odstopanja med Gržanovo skico in resničnostjo nastala zato, ker se je Zemljina os tako močno nagnila? Na to so nedavno opozorili inuitski starešine z Arktike, ko so ameriški agenciji NASA poslali sporočilo, da zvezde niso več tam, kjer bi morale biti.
Ozvezdje Bika seva zdravilno energijo
»Ozvezdje Bika, kjer smo zdajle, še danes v zemeljskih gradiščih na območju Blatnega Vrha ohranja celotno strukturo, kot jo lahko opazujemo na nebu,« me je opozoril dr. Gržan med razkazovanjem ostalin pri Blatnem Vrhu. Gospa z bližnje kmetije, ki je bila vidno vesela patra, naju je opozorila na bližnji skalnati osamelec (označen je kot del Orionove pešpoti). Ta stoji na križišču črt, ki jim dr. Gržan pravi Bikovo oko. Gospa je poudarila, da zadnja leta mnogo pohodnikov izjemno hvali ta osamelec, ne samo Orionove poti. Da se tam počutijo odlično in da so prišle tudi profesorice zdravstvene šole v Celju. Menda je neka gospa redna obiskovalka teh »zdravilnih energij«.
V bližini je tudi jama neznane globine. Vhod na vrhu je sezidan, kar se dobro vidi. Dolga leta je že prekrit s kamni. Po besedah domačinov je jama zelo globoka, kajti vrženi kamen globine ne izda, kot da nima dna. Vhod so dr. Gržanu pokazali domačini, sicer niti ne pomisliš, da se spodaj kaj skriva ...
Osupljiva najdba ali ...
Dr. Gržan: »Občudujemo lahko razsežnosti gradbenega projekta, ki govori o zagnanosti graditeljev. Ta zavzetost je razumljiva, če upoštevamo, da smo verjetno priče obrednemu središču – središču sveta nekega območja. Kraji, kjer stojijo megaliti, so najodličnejši kulturni prostori. Tu so potekali ceremonialne predstave, žrtvovanja itn. Torej je bilo tu središče družbenega življenja. Orion doline Gračnice s pripadajočimi sozvezdji je izjemen simbol neolitske dobe, njenega duhovnega stanja in pojmovanja.«
Naj mu verjamemo ali, kot sta storila dva arheologa, ki ju je dr. Gržan povabil in jima vse razkazal, samo odmahnemo z roko? »Samo še nekaj let imam do pokoja in ne bom se izpostavljal,« je rekel prvi. In drugi: »Ni nobenih glinenih ostankov!« In brcal z nogo po tleh, stoječ pred objektom, ki osupne. Odziv, na katerega je dr. Gržan še vedno precej jezen. Podobno kot na smetišče tik ob izjemnem skalnatem megalitu, kamor je nekdo zapeljal avtomobilsko karoserijo in odvrgel kopico kuhinjskih aparatov kot bizarne spomenike naše civilizacije.
Neobičajni pater
Pater dr. Karel Gržan sicer ni običajen duhovnik, čeprav živi skromno in odprto. Magister teologije in doktor literarnih ved tudi veliko piše. Podpisal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, pa tudi o arheologiji. Njegova knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih, je uspešnica. V red bratov kapucinov je vstopil po končani srednji gradbeni šoli v Celju, saj je verjel v izročilo svetega Frančiška in je želel svoje življenje posvetiti razdajanju revnim in nemočnim. Kot duhovnik in kaplan v več župnijah je na stiske časa in ljudi odgovarjal na širšem Štajerskem. Trenutno je škofijski duhovnik, kaplan v Lučah pri Solčavi. Pred svoje ime postavlja besedo pater zato, da se izogne naslavljanju z gospod, saj je kmet in župnik obenem, kakor trdi sam.
Pomembno je imeti čisto vest
Leto dni je živel tudi resnično redovniško življenje, brez denarja. »Vem, da se da živeti, kot so živeli nekoč sveti. A zakaj nisem nadaljeval? Ker nisem imel poguma. Bili so močni pritiski na moje domače. Zato so me zlomili in vrnil sem se pod okrilje varnosti Cerkve.«
Oplazila ga je možganska kap, kar ga je opomnilo na svetost življenja. »Ljudje smo se preveč osamili, zato se tesnobna občutja poglabljajo in nas vrtinčijo v nekakšna temna brezna. Elektronske povezave modernega časa ne morejo nadomestiti dotika, stika v živo. Ni ista energija. Treba je poiskati kakršno koli bližino: Boga, človeka, rastline, živali – vse omenjeno nas zdravi in osrečuje,« rad poudarja.
Trenutno stanje preverja našo človeškost
»Zame je zelo pomembno, da sem v sozvočju s svojo vestjo, tudi zato, ker je čas, ki ga doživljamo, zelo zagoneten. Težko je ostajati v ravnovesju. Pomembno se mi zdi, da zna človek ozavestiti ozadja in to izreči na glas.«
Močno ga skrbijo migranti in trdi, da je to samo test naše človečnosti. Če bomo razumeli, dojeli, se odzvali človeško in jih sprejeli medse, bo evolucija potekala dalje. Če ne, se bodo raztrgale obstoječe strukture in lahko izbruhne revolucija. Tega pa si ne smemo želeti, poudarja. Ne samo ker povzroči veliko gorja, ampak ker revoluciji pogosto sledi še bolj slaboumna ponovitev sistema. Pri pravi evoluciji se namreč gnoj predela v humus. In če so »ta stari« modri, se pravi čas umaknejo zdravi alternativi, če pa se imajo za nedotakljive, nič krive, sledi revolucija.
Nedvomno je delo človeka
So njegova odkritja res tako presunljiva in zakaj zanje ne vemo? Začnimo z odgovorom na prvo vprašanje ... Si predstavljate, da bi ogromno, od sedem do osem metrov visoko, enako široko, gladko trikotno skalo v obliki ogromnega klina narava postavila na glavo tako, da visi v praznini, naslonjena med dve skali, ki sta kot podstavka? Pa da ne omenjamo še, da ima ta klin na sredini ploskve tri manjše luknje gladkih oblik kroga, kvadrata in trikotnika! Je to delo narave?
V dolini Gračnice je dr. Gržan do zdaj naredil dve primerjavi talnih in zvezdnih vzorcev in obe sta se ujemali. O novih raziskavah, ki jih je izvajal po izdaji knjige V znamenju Oriona (izdal zavod Odon, Jurklošter), že piše novo knjigo. Ko bo čas, bo preveril še druga ozvezdja. A zanj ni dvoma: prostor, ki ga raziskuje, je bil nekoč nedvomno ogromno svetišče. Jeseni prihaja tudi Semir Osmanagić z ekipo, da še oni izmerijo in preverijo stanje. Dr. Gržan namreč želi biti prepričan. Obenem pa upa, da bodo ljudje čez mejo razširili glas o čudu, ki ga skriva naša dežela. Najbolj mu gre za to, da bi Slovenci sprejeli sporočilo, da nismo tako nepomembni, da živimo na posebnem območju in da bi si lahko že povrnili izgubljeno samozavest, namesto da samo objokujemo svojo usodo.
Si bomo upali narediti ta veliki korak?
Že tako se dr. Gržan boji takšnih in drugačnih manipulacij s človeštvom zaradi zdajšnje revščine. »Že očetje komunizma so rekli, da morajo biti eksistenčne potrebe potešene. Kajti dokler niso, je smisel le v preživetju. Zato če ljudi vzdržuješ na minimumu ali celo pod njim, je to manipulacija, ker jim z veliko lahkoto ponujaš takšne in drugačne vzorce rešitve. Razmišljajo zgolj o golem preživetju.«
Bomo torej verjeli svetemu patru in se lotili odkrivanja ostalin davnine? Malo ljudi pomisli, da ko je Napoleon prišel v Egipt, so bile piramide precej pod peskom. Pa jih je ukazal odkopati. Podobno se je dogajalo z vsemi megalitskimi svetišči po Mehiki, Srednji Ameriki ali Aziji, ki jih danes tako občudujemo. Bila so pod metri zemlje, prekrita z džunglo, in šele čiščenje je razkrilo osupljive lepote in znanje starih graditeljev.
