Obutev manekenk ali sicer nastopajočih se mora namreč po njegovem mnenju nujno zliti s celotno podobo, jo dopolniti ali pa biti glavni, izstopajoči efekt. Resno je računal, da bo zagato s stalnim iskanjem primerne obutve rešil v tržiškem Peku, kamor je bil povabljen v njihov show room. »Potem pa šok!« se spominja: »Kot bi se znašel v Bolgariji tam okoli leta 1956. Vse sivo in črno. Večjega dolgčasa še nisem videl.«
Dva velika šoka
A ni ostalo samo pri tem, negativnem presenečenju. Na njegovo veliko veselje je sledil še pozitiven šok. »Ko sem vstopil v tovarniško skladišče, sem komaj verjel svojim očem. Najboljši možni materiali in vse barve tega sveta, toda vprašanje in dvom iz ust vodilnih v Peku – da žal ne vedo, kako bi te zaloge sploh porabili.«
Ko je Gacho začel razlagati, na katere možne načine bi nakopičene zaloge porabili, je sledilo vsakodnevno delo – kje drugje kot v proizvodnji. On je risal in oblikoval, potem pa so šivali, lepili … »Delavci so poslušali mene, da so lahko uresničevali mojo vizijo čevljev, jaz pa sem po drugi strani vpijal njihovo znanje. Drug drugemu smo hkrati igrali učitelja in vajenca. Bilo je ogromno starejših ljudi, ki so že vse svoje življenje delali čevlje in so bili s svojimi izkušnjami in spretnostmi resnično neprecenljiv vir znanja,« pripoveduje in se spominja, kako so v tovarni prav delavci najprej razumeli njegovo miselnost – da ne delajo mode, ampak obliko. Čevelj, ki bi se lahko nosil pred desetimi leti in čez deset let. Veliko kolekcij so naredili, dokler se v Peku ni začelo lomiti. »Iskreno sem žalosten, da se je pred meseci dokončno vse zlomilo,« prizna.
Iz zabav v osamo
Potem ko je ustvaril še nekaj TV-šovov, je Gacho, sicer zelo reden gost vseh prireditev in zabav v prestolnici, poniknil. Umaknjenost ni bila povsem prostovoljna, a ko zdaj gleda nazaj, ugotavlja, da je osamitev očitno potreboval, da je naredil med ljudmi okrog sebe potrebno selekcijo in pogledal tudi vase, da je spoznal, kaj je pravzaprav tisto, kar ga bo vodilo, v katero delo je pripravljen vložiti svoje možgane, dušo in srce. Absolutni zmagovalec je oblikovanje čevljev. Ko je našel cilj, se je pot pokazala sama: internetno poslovno omrežje, kontakti z vsega sveta, pohvale, da gre pri njem za višek oblikovanja, in tudi to, kar je bil namen vrnitve – konkretne ponudbe za sodelovanje.
Popolna izpolnitev
Njegova spletna prodajna stran M.G.Gacho Haute Couture je lepo zaživela, dokončno pa se je zasidral v svet, ko so ga kontaktirali iz azijske firme Buyerparty China, se ponudili, da ga zastopajo po vsem svetu, in kar je najpomembnejše: investirali so v razvoj novih modelov. In tako se je resen pohod čevljev Gacho začel. »Dobil sem še dve ponudbi, eno iz Japonske, od Japan fashion designers, kjer sem se po njihovih ocenah kot edini evropski oblikovalec najbolj približal njihovemu Harajuku – gibanju, kjer kraljujejo le najbolj originalni ter nekonvencionalni oblikovalci street fashiona (uličnega stila, op. p.). Ti pri oblikovanju razmišljajo brez omejitev in niso žrtve mode kot večina Evropejcev. S tem sem dokazal, da sem eden od redkih evropskih oblikovalcev, ki ima azijsko miselnost ter pozna njihovo kulturo oblačenja in svobodomiselnost duha. Druga ponudba pa je prišla iz Portugalske, od Well Made Inc, kjer so me izmed 427 oblikovalcev po vsem svetu izbrali za najbolj originalnega oblikovalca, tako torbic kot obutve, nad torbicami so celo še bolj navdušeni, in želijo investirati v razvoj mojih novih oblikovalskih dosežkov,« ponosno pripoveduje o tem, kar se mu trenutno dogaja in bo že v bližnji prihodnosti najbolj zaznamovalo njegovo življenje.