Poletnim solatam obogatimo tako okus kot videz, če jim dodamo cvetove ali liste kapucink. Celotna rastlina ima namreč blago pekoč okus, ki osveži celoto. Če na drobno narežemo stebla, liste ali cvetove, bomo s to zmesjo oplemenitili okus pečenega mesa, krompirja, rib ali zelenjavne priloge. Sendvič bo okusnejši z dodatkom lista ali dveh, drobno nasekljani listi, pomešani s skuto, bodo le to pretvorili v novo, osvežujočo jed.
Zeliščni kisi so zgodba zase. Vinskemu kisu recimo dodamo skodelico nasekljanih cvetov kapucinke (ali dve skodelici listov) in pustimo stati; pozneje dodamo narezan drobnjak, vejico rožmarina, kanček strtega črnega popra ali še kaj drugega po lastni izbiri.
Samo posejemo jih
Rastlina izvira iz Peruja, od koder so jo v 16. stoletju v Evropo prinesli Španci. Tam raste kot vzpenjavka, v Evropi pa so jo vrtnarji vzgojili v številne različice. Večina izvira iz vrste Tropaeolum majus. Nekatere se plazijo in so izvrstne prekrovne rastline, druge so nizke rasti, le redke pa se nekoliko vzpenjajo.
Sejali smo jih v začetku maja, kupljene sadike pa nam bodo omogočile hitrejšo rabo. Razrastejo se prek poletja, hitro zacvetijo in začno ustvarjati plodove. Ti so po obliki podobni kapram. Poberemo jih, ko so še zeleni, vložimo v slanico ali kis in tako dobimo izvrsten nadomestek pravih kaper.
Septembra, ko se noči ohladijo in je v zraku več vlage, se kapucinke razrastejo kot nore. Poslovijo se šele s prvo slano. Ker gotovo ne bomo pobrali vseh plodov, bodo semena na istem mestu sama vzklila prihodnjo pomlad.
Čebele namesto kolibrijev
Če cvet kapucinke pogledamo od blizu, bomo videli, da je peterica venčnih listov zadaj zrasla v dolgo, tanko ostrogo. Nenavadna oblika cveta kaže, da je rastlina doma nekje, kjer živijo posebni opraševalci – kolibriji. Ti sežejo s kljunom globoko v ostrogo, kjer jih čaka nagrada v obliki sladkega nektarja. Pri nas so vlogo ptičev prevzele divje čebele.
Vseh barv razen modre
Vajeni smo kapucink, ki cvetijo v barvnih odtenkih med oranžno, rdečo in rumeno. Tuji vrtnarji so razširili ponudbo in vzgojili desetine različic, ki so v barvnih odtenkih od smetanasto bele, bledo rumene, sončno rumene, oranžne, lososove, živo rdeče do škrlatne. In to še ni vse: znani so tako enojni kot polnjeni, dvojni cvetovi.
Tudi pri listih, ki so praviloma zeleno-modrikasti, okrogli in vbočeni, so poiskali takšne različice, ki so poškropljene z belimi lisami.
Proti škodljivcem
Na ekološkem zelenjavnem vrtu kapucinka ne sme manjkati. Po eni strani bo pritegnila nase uši in gosenice kapusovega belina, zato bodo sosednje rastline manj izpostavljene, po drugi strani pa iz nje lahko pripravimo zdravilni izvleček. Potrgamo cvetove in liste, vržemo v posodo in prelijemo z vrelo vodo. Po kakih 15 minutah maso stisnemo in odcedimo. Izvleček brez redčenja uporabljamo na vrtninah proti koloradskemu hrošču, bolhaču, gosenicam in ušem. Tako piše naša strokovnjakinja za zelenjadarstvo Miša Pušenjak.
Na gredi in v obešanki
Kapucinke so torej koristne in hkrati lepe. Ker so tako nezahtevne, lahko med vrtnine na gredah mirno vržemo nekaj semen in pustimo ... Kar bo, pa bo.
V korita na terasi ali obešanke moramo kapucinke posaditi. Upoštevajmo, da se bodo močno razrasle, zato jim odmerimo dovolj prostora. Pozno poleti bomo ponosni na slap bohotnega listja in rdečih, oranžnih ali rumenih cvetov, ki jih ne bo zmanjkalo do prvih slan.
Seveda tudi »zdravi«
Slovence pri vsaki rastlini zanima, ali je tudi zdravilna. Seveda si lahko pomagamo z njo, kapucinko bomo namreč našli skoraj v vsaki knjigi o zdravilnih rastlinah.
Učinki snovi v njenih listih, cvetovih in plodovih so številni. Njene izvlečke denimo uporabljajo za razkuževanje dihalnih poti, krepitev lasišča in razkužilne kopeli. Priporočajo jo tudi pri pomanjkanju oziroma povečani potrebi po vitaminu C, pri napenjanju in kot sredstvo za »čiščenje« krvi.
