Temperature so v domovih pozimi previsoke, da bi rastline lahko pravilno počivale. Na ta način se odpovedujemo marsikateri lepi, zanimivi in nevsakdanji okrasni rastlini, s katero bi pritegnili številne zavistne poglede sosedov in mimoidočih.
V mislih imamo eksotične tujke, ki jim življenje v posodah povsem ustreza. Želimo rastline, ki se bodo razbohotile prek poletja in bile lepe vse do prvih hladnih dni. Po njih moramo na južno poloblo, v Južno Afriko.
Eukomis ali ananasova lilija
Čeprav je ta lepa lončnica pri nas že dobro desetletje, je še vedno premalo znana. Na kožo je pisana vsem ljubiteljem nenavadnih rastlin, saj je videti zelo eksotično in vznemirljivo. Listi in cvetno steblo poženejo iz čebule, ki jo v posodi pustimo rasti več let. Jeseni rastlino prenehamo zalivati in jo kar s cvetlično posodo vred prenesemo v temen prostor, v katerem temperatura ne sme pasti pod pet stopinj Celzija. Pustimo, da se prst oziroma substrat popolnoma izsuši. Aprila posodo s čebulico prenesemo v svetel in topel prostor, ji odstranimo posušene liste in jo začnemo zalivati. Za začetek posodo s čebulico čez noč postavimo v večje vedro, napolnjeno z ne premrzlo vodo, da se presušeni substrat dodobra napoji. Posodovko postavimo na sončen, zaveten prostor in redno obilno zalivamo, saj se prst v loncu v dobi rasti ne sme izsušiti.
Na začetku poletja se po obodu cvetnega stebla razvije množica drobnih, zvezdastih cvetov, ki pa ne segajo do vrha. Tam se namreč pojavi šop majhnih, pravim listom podobnih ovršnih listov, zaradi česar je eukomis podoben ananasu in ga nekateri zato imenujejo tudi ananasova ali čopasta lilija. Po cvetenju se na steblu razvijejo velike semenske glavice, na pogled sicer zelo privlačne, vendar tvorba semen rastlino preveč izčrpava. Če cvetno steblo odrežemo pri dnu, bomo rastlini podaljšali sezonsko življenje za mesec ali morda za dva ter si obenem zagotovili močne in pokončne cvetove v naslednjem letu.
Želimo si rastline, ki se bodo razbohotile prek poletja in bile lepe vse do prvih hladnih dni.
Poznanih in vzgojenih je več vrst in sort. Najbolj razširjena je vrsta Eucomis bicolor, pri kateri so sicer zelenkasti cvetovi vijolično obrobljeni. Suličasti listi in cvetno steblo so zeleni. Zraste do 50 centimetrov visoko. Eucomis comosa »Sparkling Burgundy« se odlikuje po rožnato rdečih cvetovih in temno škrlatnih listih. Vrsta Eucomis autumnalis cveti snežno belo, cvetovi pa s starostjo postajajo vse bolj zeleni. Listi, listni šop vrh stebla in cvetno steblo so sočno zeleni. Rastlina je visoka samo 25 centimetrov.
Agapant ali afriška lilija
Bolj kot eukomis je pri nas znan agapant ali modra afriška lilija. Nekatere različice z manjšimi socvetji so sposobne prezimiti celo v našem celinskem podnebju na vrtu s pomočjo zimske zaščite. Zagotovo ne bomo imeli skrbi glede nizkih temperatur, če bomo agapant gojili kot posodovko.
Z leti se nam bo rastlina v loncu tako razrasla, da jo bomo s težavo spravili iz njega, ko bo skrajni čas za presaditev. Agapant ima v zemlji koreniko. Ta se z leti mrežasto razraste in napolni posodo.
Afriške lilije sadimo, delimo in presajamo spomladi. V trgovinah so na voljo napol suhe korenike, ki so običajno pakirane v vrečicah z malo šote. Prepričajmo se, ali je na korenini opaziti znake življenja.
Sredi maja iz korenike poženejo pokončna zeleno obarvana stebla, pozneje pa že lahko opazimo tudi cvetna stebla s popki. Stebla so pokončna in dovolj močna, da lahko držijo težo navidezno kobulastih socvetij, sestavljenih iz zvonastih cvetov.
Najbolj znane vrste in križanci so:
Agapanthus africanus ali afriški agapant ima lepe temno modre cvetove. Agapanthuscampanulatus ali zvončasti agapant se ponaša z zelo zvonastimi cvetovi v barvi žlahtnega kamna akvamarina.
Agapanthus orientalis ali vzhodni agapant je zelo zbita, gručasto rastoča trajnica s cvetovi v različnih odtenkih modre. Znane so tudi belo cvetoče različice.
