Na te uspehe je Denis Gorenc ponosen, čeprav ne dela zaradi priznanj. Prve delovne izkušnje v vinogradu je dobil seveda na domači kmetiji, kletarske pa pri stari mami. Kot mlad fant si še zdaleč ni predstavljal, da se bo nekoč preživljal z vinogradništvom - kakih dvajset let se je namreč ukvarjal s prevozi. Potem pa se je začelo obdelovanje trte - najprej v manjšem vinogradu na Škrivnem, ki ga je podedovala žena Martina, počasi pa sta dokupovala zemljo in danes imata v dveh vinogradih v Stražniku in v vinski gorici Škrivno nad Pleterji zasajenih sedem tisoč trt.
Večinoma pridelujeta sorte za cviček - nekaj je tudi modre frankinje in pinoja –, saj je ta Gorenčev paradni konj.
ČIM MANJ GNOJENJA IN ŠKROPLJENJA
Za dobro vino je potrebno marsikaj. Gotovo ne gre brez znanja, zato se je od svojih prvih korakov na vinogradniški poti rad posluževal številnih izobraževanj. »Pomembna sta tudi praksa in neki poseben čut za vino, ki ga imaš ali pa nimaš,« pravi Gorenc, ki mu vinogradništvo ni hobi - je preveč drag in preveč časa mu vzame.
»Treba se je truditi od začetka, od rezi v vinogradu do končnega pridelka. Pomembna je higiena v vinogradu, da pridelamo zdravo grozdje, prizadevamo si tudi za čim manjšo uporabo gnojenja in škropiv - le kar je nujno. Zato je morda na naših trtah kak grozd manj, a je pridelek bolj kvaliteten. Seveda je pomembno tudi kletarjenje,« pravi Gorenc, ki mu je največji izziv sestava vina.
VSA DRUŽINA DELA V VINOGRADU
Prav gotovo je dela v vinogradu veliko, a skoraj vse zmore Gorenčeva družina sama: poleg Denisa še žena Martina in 15-letni sin Mišel, devetošolec šentjernejske osnovne šole, ki že ve, da se bo jeseni vpisal v kmetijsko šolo. Oče in mama ga pohvalita, da je zelo priden fant in da ga delo na zemlji in zlasti v vinogradu veseli že od malega. V glavnem delajo sami, včasih pri rezi pomaga še kdo, sicer pa imajo Gorenčevi že uigrano ekipo trgačev.
Toda vino je treba ne le pridelati, ampak tudi prodati, kar je še zlasti pomembno, če je to skoraj edini vir prihodka v družini. Denis je zadovoljen, da mu je v teh letih uspelo pridobiti stalne odjemalce, kar 90 odstotkov vina namreč proda po gostinskih lokalih po vsej Sloveniji, zlasti v Ljubljani z okolico. Vsak teden vino h kupcem razvozi sam. »Dober glas se širi, in to je najboljša reklama na trgu,« meni. Nekaj vina proda tudi doma - za najavljene skupine pohodnikov Gorenčevi pripravijo sprejem in degustacijo vina, ki ga ponudijo v lesenem hramčku ali pa na starem kmečkem lojtrniku, kar je gotovo zanimivost. Poleg dobrega vinčka ponudijo tudi domač prigrizek, saj je Denis vešč tudi izdelave suhomesnatih izdelkov, od salam in klobas do tlačenk, pa tudi žena je dobra kuharica. Doma pridelajo hrano zase, kar danes nekaj velja. »Lokalno in čim bolj okolju prijazno pridelano je naše vodilo,« pravijo Gorenčevi, ki jim načrtov za prihodnost ne manjka.
Na domačiji bi radi v bližnji prihodnosti postavili novo večjo klet, saj načrtujejo tudi širjenje vinogradov. »A ne na 'horuk', s kakimi krediti, ampak počasi, po svojih zmožnostih,« modro pristavi gospodar, ki ima tudi še lesene sode, prevladujejo pa seveda iz nerjaveče pločevine.
