Bilo je to v letu sarajevske olimpijade, od takrat je minilo že skoraj 32 let, Toni pa, čeprav je zdaj že upokojen, še vedno brusi robnike in maže smuči v svojem servisu, ki ga ima na Glavnem trgu v Novem mestu – petindvajset let poleg rotovža, zadnja leta pa nasproti Jakčevega doma. Vztraja, ker ima rad smučanje in smuči tudi. Njegova prva služba je bila v Novolesu, kjer se je izučil za lesarja, znanje iz proizvodnje pa mu je prišlo zelo prav, ko se je lotil popravljanja smuči.
Smučati je začel na košenicah pri Rumanji vasi z lesenimi smučmi brez robnikov. Seveda tam ni bilo vlečnice in mularija si je morala sama na noge poteptati teren, tudi skakalnice so delali in neizmerno uživali. Prve prave smuči si je kupil sam pri šestnajstih letih, Elanove Jet z rumeno plastiko spodaj in polavtomati.
Ko mu je bilo sedemnajst let, ga je bratranec Jože vzel na izlet smučarskega kluba Rog za 1. november v Avstrijo na Kaprun. Tam ga je videl smučati tudi starosta novomeških učiteljev smučanja Slavko Medle, ki mu je, ko je prišel iz vojske, predlagal, naj gre na tečaj za vaditelja smučanja, ki ga je potem Toni opravil z odliko, s Slavkom pa sta ostala tesno povezana, tudi ko je bil on njegov direktor v Novolesu.
Toni se še vedno rad zapodi med veleslalomska vratca. Pred dnevi je bil na državnem prvenstvu učiteljev smučanja med veterani šesti. Zmagal je Bojan Križaj.
SMUČI NAMAZANE, ROBNIKI OSTRI
»Nekaj smo slišali, da morajo biti smuči za dobro smučanje namazane in robniki nabrušeni, tudi če nisi tekmovalec. Tedaj smo vsi brali hrvaško smučarsko revijo Ski magazin, kjer je Stenmarkov serviser Jurij Vogelnik predstavljal, kako pripravlja smuči za tedaj daleč najboljšega smučarja na svetu. Po njegovih navodilih sem doma pripravil tudi svoje smuči, in ko so drugi videli, da se da s tako pripravljenimi smučmi lažje smučati, so jih začeli nositi k meni. Tedaj so bila smučišča slabo pripravljena in polna kamenja, najmanj, kar se je lahko zgodilo, je bila poškodovana plastična masa, pogosto pa so k meni nosili tudi smuči z odtrganimi robniki. Tu mi je prišlo prav znanje iz Novolesa, saj sem znal vstaviti nov del robnika in zamenjati razcefran kos lesene sredice z novo ter stranski rob na novo zaliti s fenolom,« se svojih serviserskih začetkov spominja Toni Ravbar.
VSEM JE ŠKODA ZA GAČE
Tudi zdaj, ko je upokojen, ima servis odprt med tednom od štirih do sedmih popoldne, tako kot ga je imel že vseh 32 let. A gneče, kakršno je imel v servisu še lani, letos ni več. »Odkar so zaprli smučišče na Gačah, imam skoraj pol manj strank. Gače so bile blizu mesta in si je človek lahko privoščil poceni karto za dve ali tri ure. Dokler je smučišče na Gačah obratovalo, je lahko smučal praktično vsakdo, smučanje ni bilo luksuz,« pravi Toni in pove, da velika večina strank, vsakič ko pride k njemu, potoži, kakšna škoda je, da je smučišče zaprto.
8. FEBRUAR
Morda je naključje, morda pa tudi ne, a s smučanjem je v Tonijevem življenju povezanih tudi mnogo drugih stvari, še posebej dobro pa si bo zapomnil slovenski kulturni praznik leta 1986. Tisti dan, 8. februarja, je bilo na Gačah skoraj dva metra snega, gozdarji so pripravili gozdarske igre, na katerih sta z Zdenetom Dularjem, s katerim sta se prejšnje dni posvetila izdelavi lesenih smuči, kakršne so imeli nekoč na Blokah, demonstrirala starodobno smučanje, tisti dan je Toniju žena Renata rodila sina Roka, Mateja Svet pa je v Visokih Tatrah na Slovaškem prvič zmagala na veleslalomski tekmi svetovnega pokala.
Nemogoče bi bilo, da Rok, ki se je rodil na tak dan, ne bi bil smučar. Bil je, in to dober, uvrstil se je že v reprezentanco centralne regije, moral bi nastopiti tudi že na Fis tekmi na Mölltalu, a si je dan pred tekmo potrgal križne vezi in Rokove tekmovalne kariere je bilo konec, ne pa tudi Tonijeve, ki se še vedno rad zapodi med veleslalomska vratca. Pred dnevi je bil na državnem prvenstvu učiteljev smučanja med veterani šesti. Zmagal je Bojan Križaj.
