Srečko je naredil že okoli 500 velikonočnih jajc, prek prijateljev, sorodnikov in drugih ljudi jih je kar nekaj svoj novi dom našlo v osmih evropskih državah, med njimi tudi v neki romunski cerkvi. Prav vsak pirh je edinstven in nastaja od nekaj dni do nekaj tednov. Narejeni so na pravih lupinah jajc rac, gosi in nojev, kokošja pa zadnja leta opušča.
»Jajce izpraznim, nato ga napolnim s purpenom, da ni več tako občutljivo. Vanj pričvrstim vijak, ki ga kasneje pritrdim na medeninast podstavek, ki ga prav tako naredim sam. Tako je jajce pripravljeno za nadaljnjo obdelavo,« razloži Srečko.
Vsako jajce ima od pet do sedem slojev nanosov. Najprej nanese osnovno barvo, potem belo barvo, ki je podlaga za fluorescentno, nato pa jajce roma v lak. Dobro posušenega oblepi z lepilnim trakom v vzorec oziroma obliko, ki jo želi imeti, ali ga obleče v zaveso in pobarva s sprejem, nanese zlate lističe. Nato znova sledi lakiranje in okraševanje s kristali in ostalimi dodatki, ki jih nakupi po trgovinah ali naroči prek svetovnega spleta. Gre za pravo filigransko delo. Vsa ta leta sam razvija tehnike obdelovanja in okraševanja, v prihodnosti se bo tako lotil galvanskega nanašanja zlata, saj se zdaj zlati lističi, ko jih enkrat nanese, ne svetijo več. Gotovo vas zanima, koliko bi stalo eno takšno velikonočno jajce. Stroški in potreben čas izdelave so že davno prerasli okvire ljubiteljske dejavnosti, vrednost pa je ocenil od deset pa vse do 500 evrov.
UMETNIŠKA ŽILICA
Nadarjenost in ljubezen do ustvarjanja sta bila Srečku položena že v zibel. Že kot otrok je lepo risal, tudi danes stene domače hiše krasijo njegova slikarska dela, njegov mlajši brat je znani akademski slikar Jože Kumer, starejšega pa se je prijelo ime novomeški Picasso.
Sicer si je Srečko svoj kruh služil kot elektrotehnik. Že kot osnovnošolec je izdelal svojega prvega robota, njegovo nadgradnjo pa so prišle posnet celo beograjske Filmske novosti, kar so nato vrteli pred filmskimi predstavami v kinu, se spominja. Takrat je bil star šele 17 let. Delal je v bršljinski Iskri in novomeški Krki, kjer je prispeval marsikatero inovacijo. Leta 1988 je prejel nagrado Inovator leta, v samozaložbi pa izdal tudi tri knjige Hobi elektronika. Da je res bil in je še mojster svojega poklica, priča tudi tole mnenje ljudi: »Če Srečko ne zna popraviti, potem se ne da!«
