Cara in Cota sta se znova drzno, junaško zapila. Tokrat v zatohli sobi gostišča Dobrayi, pred televizorjem, ko so prenašali skoke iz Planice: Cari je šlo od drznih skokov na bruhanje, Cota je od višine, s katere so se spuščali skakalci, dobil drisko. Natakarica se je drla na njiju: »Ven, na zrak! Ukvarjajta se s športom! Prevc naj vama je pelda!« In je ugasnila televizor, pobrale prazne pivske vrčke, ju izrinila iz lokala.
Zunaj ju je mraz zavrtel kot vrtavki. Objela sta se, odneslo ju je proti kolodvoru. Mariška je pravkar odhajala in ju pobrala kot slepa potnika. V kupeju ni bilo nikogar, samo dva para smučk. Vzela sta jih, izstopila na prvi postaji. Na Goričkem je bilo vse pod snegom. Hodila sta do majhne vzpetine. Tu se je pred njima že nekdo smučal. Brez besed sta si nadela smučke, se spustila po rekreacijski stezi v dolino. Pred njima se je postavila stara jablana, njena veja se je od teže snega globoko nagnila, Cara je treščil vanjo, jo odlomil, jo držal v rokah kot lastno krsto in izginil v sneženem plazu. Cota se ji je spontano izognil, a naletel na drugo drevo, ki je raslo nad malim previsom. V zadnjem trenutku se je zgrabil za mokro vejo. Ta se odlomila in Cota je poletel po zraku. Ni verjel ne svojemu telesu ne pameti, toda za trenutek je pomislil, da je na Planici, da skače rekord.
Ko sta se skotalila iz snežne ponjave, ko sta ugotovila, da sta živa in zdrava, sta počakala Mariško, ki se je vračala z Goričkega in ju pripeljala v toplo, zatohlo gostišče Pri grozdu. »Nej san jes za zimske šport, za smučanje pa sploj nej! Si vido, kak san kilavo lejto!?« je priznal Cota, si masiral oteklo koleno. »Kak nej!? Lejto si kak ftica, kak štrik, se dotakno goričke njive pod snejgon elegantno, kak či bi meo za sebov že jezero skokof!« Cota je snel roko z kolena in prijel za ročaj pivskega vrča. »Tudi tij si bio dober. Lejko bi noso kmetom drva v naročju.«
Potem sta naredila dolg, skoraj stometrski požirek. Cara je šele zdaj premagal športni strah. Za mizo, ob pivu je bil samostojen, poln inspiracije, za natakarico celo duhovit. »Ti bi se lahko prijavil za skoke v Planici. Vse pogoje imaš. Že kak dečko si skakal čez mlake, kasneje čez plot, ko sva kradla jabolka.«
Mali slovar
pelda – zgled
noso – nosil
duigi si kak štanga – dolg si kot drog
Pijtaj! – Vprašaj!
vrisnula – kriknila
se spotro – se zlomil
kot glažojna – kot steklo
Kradneta? – Kradeta?
jüva – ju
po rijti – po zadnjici
zatvor – zapor
lejko – lahko
vkradnjene – ukradene
gor plačal – trpel posledice
Cota se je branil: »To je bilo amatersko.«
Natakarica se jima je približala s pivom: »Sta videla, kak skačejo?!«
Cara je pogledal Coto: »Tujci skačejo, Slovenci letijo!«
Natakarica je prikimala: »Bogibogme, duigi si kak štanga, lipou bi te bilou gledati, kak litijš.«
Cara je dodal: »Samo paziti bi moral, da ne bi zletel prejk meje, na Hrvaško, k Zagorcem. Oni bi ti zaračunali vožnjo!«
Natakarica je hitro dodala: »Letnino!«
Zasmejali so se: »Mijslin, ka bi bole mogeo paziti na žico na granico, ka se ne bi v njou zapleo.«
Natakarica ga je pogledala: »Si tij duhovit po cejlon tejli ali samo na jeziki!?«
Cota je pil v dolgem tekmovalnem požirku in ni mogel odgovoriti. Ko je končal požirek, je dejal: »Pijtaj Caro!«
Cara je prav tako imel polna usta piva, pa ni mogel takoj odgovoriti. Pogledal je natakarico: »Jutri se bo prijavil za Planico.«
Natakarica je vrisnula: »Za Božjo voljo, neeej! Siromaček de se spotro kak glažojna. Ve pa toga ne delajta. Šče hoditi ne znata, zdaj pa bi letejla!«
Cara je prevzel besedo. »Prav zato! Naj vijdijo, ka tüdi mij mamo lidij, šteri si vüpajo!«
Sredi pogovora je vstopil Cincrlica, prišel do mize, se usedel, namignil natakarici, vprašal: »Kaj je novega?«
Natakarica je prinesla vrčke s pivom, slišala je vprašanje in odgovorila namesto düplinških smučarjev: »Mislita se prijaviti za smučarske skoke!«
Cincrlica je odpil, počasi rekel: »Nič ne bo iz tega. Jaz imam že prijavnico za vaju!«
Cara je navdušeno poskočil, Cota se je zmanjšal v kepo snega: »Ne bi bilo potrebno. Najprej bi moral na zdravniški pregled. Poleg tega imam vrtoglavico pa še podplati me bolijo!«
Cincrlica: »Nismo se razumeli. Nikamor ne boš letel. Imam prijavo, da sta na Goričkem ukradla smuči, objestno, amatersko podrla stare jablane, kmetom naredila škodo.« Cara in Cota sta se spogledala, natakarica je prestregla njun navdušeno-prestrašeni pogled: »Kradneta!? Zdaj pa bi rada odletela od nas v drüge kraje! Cincrlica, zgrabi jüva!«
Cincrlica je pokimal. »Brez brige. Roka pravica je daljša od smučarskih skokov! Ostala bosta tu in dobila po rijti, da bosta skakala do plafona in še dale!«
In so ostali, kjer so bili. Cara in Cota sta svoje odsmučala. Zadnje, finalne skoke bosta gledala v zatvori. Cincrlica se jima je smejal: »Sram vaju je lejko! Daleč sta skočila, in to brez vkradnjenih smuči!«
Cara je modroval: »Kakor koli vzameš, midva sva najboljša düplinska skakalca. Kdo je že skočil iz lokala direktno v zapor?! To znamo samo mi, Düplini!«
Cota pa je neprevidno dodal: »Samo tvoje bolhe so bile boljše, ker so imeli odličnega trenerja!«
Cincrlica je popizdil. Vsakdo, ki je omenil njegovo bolšjo kariero, je »gor plačal«. Tako sta se tudi Cara in Cota znašla v zaporu prej, še preden sta lahko spila zadnji vrček odprtega zlatoroga.
