V ponedeljek smo obeležili svetovni dan downovega sindroma. Ravno zato vam predstavljamo posebno prijateljstvo med kosmatim Zenom in vedno nasmejanim Valom. Skupaj sta se izkazala tudi v vlogi igralcev v videoposnetku, ki so ga predvajali na nacionalki v sklopu koncerta Če bi midva se kdaj srečala. Sporočilo posnetka je, da stik z živalmi pomaga pri razvoju otrok s posebnimi potrebami.
SPROŠČENO DRUŽENJE
Tatjana Stanisavljević iz Pasje šola Burja je poskrbela, da je vse potekalo gladko, in s svojim strokovnim znanjem je omogočila, da je bilo druženje učinkovito. Snemanje so izvedli spontano, brez scenarija, in kot pravi Tatjana, zelo sproščeno: »Valu smo rekli, katero vajo naj pokaže, in z Zenom sta vse suvereno izvedla. Valu sem pomagala le toliko, da sem kosmatinca vodila oziroma obračala v pravo smer in držala povodec, ko sta prikazovala vaje.« Ob delu pa so se tudi prijetno nasmejali, saj je Vala »razjezilo«, ker je pri igrah vedno zmagal štirinožec. Kot pojasni sogovornica, večjih težav pri ustvarjanju zares ni bilo, saj delujeta kot zelo usklajen par: »Želeli smo, da nam pokaže, kako ga Zen uboga. Vsa njegova povelja so bila odločna in kuža je vajo takoj izvedel. Želim pa poudariti, da njuno sodelovanje ni samoumevno, saj je to rezultat dela, ki sta ga vložila njegova starša.«
VLOGA ŽIVALI KLJUČNA
Valu kosmato obarvano druženje veliko pomeni. Skupaj se igrata in učita, vse to pa pozitivno vpliva na njegov razvoj. »Kot opažata starša, je postal veliko bolj zgovoren in samozavesten. Med šolanjem Zena se je naučil, da morajo biti povelja jasna in odločna. Naučili smo se hoje na popuščenem povodcu, pravilne igre, povelj, kot so daj pet, sedi, prostor, čakaj in pridi. Pa seveda trikcev, prevalov in ostalih zanimivosti,« obrazloži Tatjana. Po njenem mnenju pri šolanju psov, ki jih spremljajo otroci s posebnimi potrebami, igrajo starši glavno vlogo. Obenem tudi dodaja: »Sicer pa je v teh primerih bolj priporočljivo individualno delo, kjer se lahko inštruktor povsem posveti otroku in psu. Vsekakor mora imeti inštruktor željo in čut za delo s posebnimi otroki. Vsebina programa ostaja ista, le vaje je potrebno prilagoditi na način, ki otroku najbolj ustreza. Izrednega pomena je motivacija.« Poudari, da razlik ni, saj so taki otroci sposobni še več, kot si kdo lahko sploh predstavlja. Pomembno je njihovo vključevanje v šolanje psov, kajti vrednost tega, kar jim žival povrne, je neprecenljiva.
Po zvezdniškem trenutku z videoposnetkom, ki sta ga doživela, pa se njuno šolanje nadaljuje. Inštruktorica napove: »Naslednji korak je utrjevanje vezi med njima in pa seveda nadaljevati s sprehodi v mesto – urbano okolje, kjer bomo Zena izpostavljali motečim dejavnikom, kot so množica ljudi, hrup, promet in drugi psi. Naučili ga bomo, da se mu splača te motilce preprosto ignorirati. Predvsem pa bomo poskrbeli, da bo Zen vzgojen v kuža, ki ga bodo povsod ponosno vzeli s seboj.« Kot vidimo, lahko, če se le malo potrudimo, svojo življenjsko pot, bogato in polno, delimo z ljudmi s posebnimi potrebami.
