Novice Svet24

Pri tem ne štejejo tistih, ki imajo vsajene čipe iz zdravstvenih razlogov, na primer ljudi s srčnim spodbujevalnikom, temveč izključno tiste kiborge ali superljudi, če hočete, ki so si dali čip vstaviti kar tako, iz navdušenja. Ker je fino, če samo zamahneš z roko, pa se ti odklenejo vrata. Ali telefon. In se prižge računalnik. Fotokopirec dela brez gesla. Le kaj ti bodo v 21. stoletju ključi, laminirane izkaznice in PIN kode?

Na Švedskem so lani v središču Stockholma odprli poslovno stavbo in o Epicentru, tako so jo poimenovali, se je razpisalo svetovno časopisje. Tole je razlog: okrog sedemsto ljudem, ki tam delajo, so ponudili možnost, da se dajo čipirati – pod kožo na roki med palcem in kazalcem bi jim vsadili mikročip, velik kot riževo zrno. Nekateri so rekli, ni govora!, drugi so privolili in zdaj vhodna vrata stavbe in vrata svoje pisarne odpirajo z zamahom roke, fotokopirni strojih uboga brez gesla in če bo šlo vse po sreči, si bodo s čipom v roki lahko kmalu plačevali tudi kavo v menzi.

Čipi v telesu so očitno naša prihodnost. Mnogi jih odklanjajo, ker jih razumejo kot omejitev svobode in zasebnosti, kot še eno možnost, da nam čez ramo spet škili Veliki brat – ne tisti iz resničnostne serije – drugi pa pravijo, hej, prej ali slej bo čipiranje za ljudi postalo obvezno, ali ni bolje, da zadevo sami preskusimo in raziščemo, preden bo z zakoni vmes posegla Država?

Moj čip Čipko

Z mikročipi, vsajenimi v ljudi, so začeli eksperimetirati pred skoraj dvema desetletjema, leta 1998, ko si je dal britanski znanstvenik Kevin Warwick vsaditi čip, s pomočjo katerega je odpiral vrata, prižigal luči, upravljal računalnik (in si menda tudi natočil kopel in hladil vino). Je dal svojemu čipu ime? Ne, je rekel Warwick, »nanj ne gledam kot na nekaj ločenega od mene, je kot roka ali noga.« Po devetih dneh ga je dal odstraniti in je zdaj v londonskem Muzeju znanosti. Čip, ne znanstvenik. Čipi so bili takrat še precej večji, okrog dva centimetra dolgi, in so jih vstavljali in odstranjevali zdravniki. Danes so veliki kot riževo zrno, spravljeni v silikonski ovojnici, da ne bi dražili okoliškega tkiva, vstavi pa se jih lahko kar z injekcijsko iglo. Namesto zdravnika to pogosto naredijo tudi v salonih za tetovažo. Najbolj vneti si čip vstavijo kar sami, tako kot neki britanski petnajstletnik, ki je lani komplet vsega, kar za to potrebuješ, vključno z injekcijsko iglo, naročil po pošti iz ZDA (za okrog 135 evrov), staršem je pa zadevo nedolžno omenil šele takrat, ko je imel čip že pod kožo. Za kaj bi petnajstletnik nujno potreboval vsajen čip? Jasno, za to, da z njim upravlja svoj telefon in ga poveže z zvočniki. Mulček je zdaj najmlajši čipirani primerek na svetu.

Pristaši čipiranja trdijo, da je postopek vstavljanja popolnoma varen, življenje s čipom menda tudi, ampak leta 2007 je nasprotnica čipov Katherine Albrecht zbrala izsledke številnih veterinarskih in toksikoloških raziskaviz let 1996 do 2006, ki so kazali, da številni čipirani psi in laboratorijske živali na mestu injiciranja razvijejo rakave tumorje. Pozneje so sicer njena spoznanja zavrnili kot »zavajajoča«, češ da povezava med čipi in rakom ni jasno dokazana, vsekakor pa so leta 2007 delnice vodilnega podjetja s čipi strmo padle in se je podjetje pozneje preimenovalo. Čipe pa še vedno prodajajo.

Vaše srce v našem laptopu

Rak ni edino zdravstveno tveganje, potencialne (a nedokazane) nevarnosti prežijo še pri slikanju z magnetno resonanco, možnem udaru elektrike in posledičnih opeklinah, reakciji okoliškega tkiva na čip ali možnosti, da se bo čip podal na pustolovsko potovanje po telesu.

Arhiv Zarja

Potem so tu še druge vrste nevarnosti – ker večina čipov ni kodiranih, obstaja nevarnost, da podatke na njih preberejo nepooblaščeni ljudje z dobrimi čitalniki in slabimi nameni. Obstaja možnost kraje identitete, saj 16-mestno identifikacijsko številko zlahka ukradejo in klonirajo. Če se že radi predajate črnim scenarijem, obstaja konec koncev tudi možnost, da vam kriminalci čip proti vaši volji izrežejo in ga zlorabijo. Posebej, če imate na njem napisano kodo za dostop do bančnega računa. »Odsekati nekomu roko je zares amaterski način, da se lotiš kraje,« je optimistično rekel eden tistih s čipom v roki. No, povejte to tatovom, ko bodo zavihteli sekirico.

Kako varni so čipi v telesu je že leta 2008 preverjala skupina znanstvenikov z ameriških univerz in prišla do precej srhljivega spoznanja, da je mogoče z navadnim laptopom onemogočiti srčni spodbujevalnik. In da se da reprogramirati vsajene čipe, ne da bi se nosilec čipa tega sploh zavedal. Tega doslej – kolikor vemo – čisto pravemu pacientu ni še nihče naredil. Ni pa rečeno, da ne bo.

Ampak ne skrbite, država pazi na vas. No, nekatere države. Več zveznih držav v ZDA je že sprejelo zakone, ki prepovedujejo, da bi nekoga prislili, da si da vstaviti čip. Tudi delodajalec od zaposlenih ne sme zahtevati čipiranja. Država Washington je naročila študijo o možnosti, da bi država s čipiranjem nadzorovala spolne prestopnike in druge zločince.

Seveda pa imajo čipi v roki tudi kakšno prednost. Ali še bolje, imeli jo bodo. Nekoč.

Otroci niso kužki 

Bi dali vsaditi čip svojemu otroku? Nekateri starši zelo resno premišljujejo o tem. Če jim otroka ugrabijo, razmišljajo, bi ga lahko s pomočjo vsajenega mikročipa hitro našli. Ampak ni čisto tako. 
Prvič, čipi, ki jih zdaj vsajajo, so premajhni, da bi imeli GPS, torej bi bilo treba zraven vsaditi še sprejemnik in baterijo, ki sta precej večja in bi bila pod kožo videti kot veliki buli. Če pa bi hoteli slediti človeku, ki ima vsajen samo čip – nekateri predlagajo, da bi čipirali tudi kaznjence na pogojnem izpustu in ljudi z Alzheimerjevo boleznijo –, bi za to potrebovali mrežo transponderjev (sprejemnikov signala) tako rekoč na vsakem vogalu. 
Ampak nekateri starši morajo ves čas vedeti, kje je njihov otrok – več kot polovica avtističnih otrok je nagnjena k temu, da brez opozorila odtava (pravi študija iz leta 2012) in jih morajo zato imeti neprestano na očeh. Čipiranje otroka za zdaj še ni praktična možnost, na srečo pa obstajajo drugi načini, kako slediti otrokovemu gibanju. Če dete že ne more sledilne naprave nositi v sebi, jo pa lahko nosi na sebi, in če noče nositi posebne ure, zapestnice na gležnju ali zaponke na pasu – nekateri avtisti ne marajo gumbov, priponk in zadrg –, obstajajo tudi posebna oblačila s skritimi žepi, kamor lahko starši diskretno namestijo GPS-napravo. Obstajajo tudi telefonske aplikacije, ki jih starši naložijo na otrokov telefon in tako spremljajo, kje se giblje. Aplikacija followme, na primer, sporoči otrokovo lokacijo vsakih deset minut, lahko pa se jo programira, da to počne tudi pogosteje.

Ljudje plus 

Čipi so majhni in imajo malo spomina, baterije pa sploh ne. Veliko se z njimi (še) ne da početi, čeprav jim v prihodnosti napovedujejo velike stvari in pomembno poslanstvo. Trenutno lahko na čipu shranite nekaj osnovnih podatkov, tako kot na kreditni kartici, pa različna gesla. Martin Wismeijer, ustanovitelj nizozemskega podjetja, ki se ukvarja z bitcoini, se je dal leta 2014 čipirati in sta zdaj njegovi roki – s po enim čipom vsaka – ključ do njegove denarnice z bitcoini. Nekoč bo morda zaživel terminal z bioplačevanjem. Zdaj čitalniku približate bančno kartico, potem boste pa roko. Na čipu bodo nekoč, napovedujejo, lahko shranjeni vaši potovalni dokumenti – zbogom potni list! – ali zdravstvena dokumentacija. Reševalci vam bodo z roke lahko odčitali, katere bolezni in alergije imate, katera zdravila jemljete. Ko vas bodo pripeljali v bolnišnico, bodo tam vedeli že vse o vašem zdravstvenem stanju.

Ko bo tehnologija to omogočala – zdaj še ne –, bo mogoče slediti premikom obsojenih kriminalcev, spolnih prestopnikov, dementnih ljudi in ugrabljenih otrok. In bo seveda omogočala tudi zlorabe: tako so v Papui na Novi Gvineji zelo resno razmišljali, da bi dali uzakoniti čipiranje okuženih z virusom HIV. Odnehali so samo zato, ker tehnologija tega ni omogočala.

Zelo glasen zagovornik čipiranja je Zoltan Istvan, ki letos – brez upa zmage – kandidira za predsednika ZDA. Istvan je transhumanist, ki verjame, da se da s tehnologijo izboljšati in povečati človeške sposobnosti. Zagovarja preusmerjanje državnih sredstev iz oboroževanja v znanost in pravi: »To ne pomeni, da se bomo odpovedali močni ekonomiji, temveč to, da bomo tovarne bomb spremenili v raziskovalne laboratorije, zapore v univerze, ki ponujajo brezplačno izobrazbo. Porabo denarja za vojne spremenimo v porabo denarja za znanost. In če vam je pri srcu bojevanje, se še vedno lahko gremo vojne za bilijone dolarjev, toda naj bodo to vojne proti raku, sladkorni bolezni, srčnim obolenjem, staranju in celo smrti.«

Z vsadki že dolgo eksperimentirajo tudi zdravniki. Za srčnimi spodbujevalniki so prišli vsadki, razviti v švicarski Lozani, ki analizirajo kri in pošiljajo podatke zdravniku, ali pa merilniki glukoze, ki jih že preskušajo na ljudeh.

Včasih pa se da kdo čipirati samo zato, ker je to tako prekleto priročno, kot mlada Švedinja, ki si je dala čip vstaviti, ker ji je šlo strašansko na živce, da je morala s seboj nositi ključe. »Meni se ne zdi, da bi bila to prihodnost,« je rekla, »to je sedanjost. Meni se zdi čudno le to, da se to ni zgodilo že prej.«

In če nočete drugovati s čipom, se lahko še vedno odločite za digitalni tatu – Motorola je na primer razvila nekakšno nalepko, ki se lahko kljub prhanju in potenju na koži obdrži pet dni in vam odklepa telefon. In vam torej prihrani, oh, recimo dve dragoceni sekundi? Za samo deset dolarjev za deset nalepk.

Veliki brat je že tu 

Tistim, ki so brezpogojno proti čipiranju, pa eden od superljudi v razmislek ponuja tole: »Vsak hollywoodski film dopoveduje, da so vsadki za to, da je moč ljudi izslediti. Pa jim sploh ne pride na misel, da je to natanko ista tehnologija kot pri karticah v njihovi denarnici. Kadar nekdo uporabi kartico, naj gre za brezžično tehnologijo ali ne, mu sledijo, saj več velikih korporacij ve, kdo so, kdaj so kupovali, koliko so zapravili in kje.«