Prvi v celoti ohranjen recept za odstranjevanje dlačic izvira iz sveta haremov. Ženske so segrevale mešanico sladkorja, vode in limone ter jo mazale na kožo. S pomočjo bombažnih trakov so odstranile dlačice, skupaj s korenino. Pozneje se je na podoben način uporabljal tudi med, vendar tudi ta postopek ni potekal brez bolečin.
V antiki so si pomagali z najrazličnejšimi mešanicami. Cesarica Popeja, druga žena rimskega cesarja Nerona, je prisegala na mešanico smole, kisa, kozjega žolča, kačjega prahu in posušenega bršljana. Kot pripomoček za ta mučni postopek so včasih služile tudi majhne odprte školjke, ki so se uporabljale kot pincete. Daleč najbolj bolečih lepotnih ritualov so se posluževale Grkinje, ki so svoje dlačice žgale s pomočjo posebne luči. Toda ženske so vse mučne postopke sprejemale z mislijo »za lepoto je treba potrpeti«.
18–25 let je bil starostni razpon sodelujočih v raziskavi v Nemčiji, ki je pokazala, da si več kot polovica žensk brije intimne dele.
Telesni ideali
Danes lahko izbiramo med mnogimi manj bolečimi metodami, a te niso nujno prijaznejše do kože, izvemo v knjigi Prava lepota prihaja od zunaj avtorice dr. Helene Karmasin, kjer najdemo cel kup zanimivih podatkov o negi telesa in odstranjevanju dlačic. Poudari, da je človeško telo naravno omejeno s svojimi biološkimi danostmi, a znotraj teh meja izjemno spremenljivo. Prav tako različne so družbe, v katerih živimo. Agrarne družbe razvijejo drugačne telesne ideale kot bojevniške. Naši telesni ideali in koncepti ustrezajo naši družbi, liberalni tržni družbi, ki temelji na konceptu avtonomne, svobodne in odgovorne osebe. Za takšno družbo mora biti telo popoln objekt: nekaj na njem je vedno mogoče izboljšati.
Definicija idealnega stanja kože: gladka, nežna, brezhibna, čvrsta, brez gub.
Vmesna cona
Naše današnje predstave o telesu slonijo na številnih zgodovinskih predpostavkah, vsako preteklo obdobje je prineslo določene vidike: renesansa, na primer, ideal gladkega in popolno zaprtega telesa. Telo je objekt, ki je v fizičnem smislu zaprt proti svoji okolici in ima meje, vendar istočasno komunicira z okoljem, s katerim je v razmerju izmenjave. Tukaj ima koža posebno vlogo: je tisto, s čimer se telo zapira navzven, biti pa mora tudi prepustna. Ker je mejni organ, predstavlja pregrado, prehod iz zunanjosti v notranjost, neke vrste vmesno cono. Koža predstavlja sloj, ki ščiti telo navzven, obenem pa ga tudi čutno povezuje z okoljem.
Sodoben pogled
Lepotni ideal naše družbe je telo, pri katerem so odstranjeni vsi znaki živalske narave: telesne tekočine, znoj, pa tudi dlačice. Takšno telo je prijetnega vonja, ima gladko površino, je higienično čisto, vitko, brez odvečne maščobe. To telo nam pove marsikaj o notranjosti osebe. Ker obvladuje skušnjave in močna čustva, jo bolj določa njen duh kot pa telo. Telo je učljivo, zna se elegantno gibati, družbi vedno ponudi kultivirano in popolno podobo. Naša sodobna kultura prevzema iz tega renesančnega koncepta predvsem estetske vidike in stroge zahteve po zaprtosti, nič več vedenjskih idealov dvorjanov, ki so kultivirano in disciplinirano skrivali svoja čustva in družbi vselej kazali popolno podobo.
