Reka je v Peruju snov legend. Ko je zanjo slišal geoznanstvenik Andres Ruzo, je bil prepričan, da je tak pojav nemogoč. Da bi zavrela voda majhne reke, bi bila potrebna velikanska količina geotermalne energije, območje pa je daleč stran od kateregakoli aktivnega ognjenika.
Voda in zrak
O reki v Mayantuyacuju (beseda pomeni »voda in zrak«) je Ruzo prvič slišal, ko mu je dedek povedal zgodbo o zadnjem inkovskem vladarju, ki so ga pokončali španski konkvistadorji.
Ti naj bi se, ko so opravili krvavi posel, odpravili v gozd iskati zlato. A ko so se vrnili, so prestrašeni možje govorili o strupeni vodi, ljudožerskih kačah in vreli reki. Preteklo je dvanajst let, ko je pri družinski večerji nekdo spet omenil skrivnostno reko. Ruzo je izrazil svoj dvom, da bi taka reka sploh lahko obstajala, a ga je osupnila teta, ko je dejala, da jo je videla. Še več: v njej naj bi celo zaplavala.
Povsem nemogoče
Ruzo se je obrnil na kolege z univerz, vlade, raznoraznih podjetij – odgovor je bil jasen: taka reka ne more obstajati. »Kar je smiselno,« je dejal Ruzo. »Vrele reke sicer obstajajo, a običajno v kombinaciji z ognjeniki.«
Andres Ruzo je o reki napisal knjigo.
Prelomi v zemeljski skorji
Čeprav je bil v dvomih, se je leta 2011 s teto odpravil v džunglo. Tako sta prišla do reke, katere voda je dovolj topla, da je z njo mogoče skuhati čaj, na določenih mestih pa vre. Na delu, kjer je najširša, meri 25 metrov, njena največja globina znaša šest metrov. Kot je ugotovil, reko segrevajo toplotni vrelci, ki se napajajo iz prelomov v zemeljski skorji.
Reka se je nekako povsem izognila pozornosti znanstvenikov. Ruzo je odločen, da se to spremeni. »Ta reka je čudež narave,« je dejal. »Kaj lahko se zgodi, da izgine, če ne bomo ukrepali.«
