Nemajhne zasluge imajo pri tem Zejdovi sošolci, ki so se odločili, da se naučijo znakovnega jezika in mu s tem olajšajo čas, ki ga preživi v šoli. Zgodbo so povzeli številni svetovni mediji.
Z veseljem v šolo
Zejd je gluhonem, a ga je njegova mama Mirzana Ćoralić lani vpisala v osnovno šolo v njeni soseščini. Sicer si pomaga s slušnim aparatom, a ta za komunikacijo ni dovolj. Ker se mu ni razvil sluh, trpi tudi njegov govor, vendar pa njegova potreba po sporazumevanju ni nič manjša od njegovih vrstnikov, drugih šestletnikov. O tem se je lahko prepričala tudi ena od učiteljic na sarajevski osnovni šoli Osman Nakaš, Sanela Ljumanović. Je ena od najbolj zaslužnih, da Zejd z veseljem hodi v šolo. Kot je dejala dečkova mati, so izredno veseli, da ima tako učiteljico – učiteljico, ki mu je kot druga mama.
Sanela je namreč spodbudila starše Zejdovih sošolcev, naj razmislijo, kako bi ga lahko bolj vključili v pedagoški proces in izboljšali njegove odnose z vsemi, s katerimi preživlja svoj čas. Tako so prišli na idejo, da bi organizirali tečaj znakovnega jezika. In res: tri mesece pozneje je Zejd s pomočjo Anise Šetkić-Sendić že komuniciral z vsemi svojimi sošolci. Znakovni jezik je menda postal celo tako zelo priljubljen, da so se ga začeli učiti tudi učenci drugih razredov, ne le Zejdovega.
Plačali so sami
Čeprav zakoni v Bosni in Hercegovini otrokom s posebnimi potrebami omogočajo, da obiskujejo običajne šole, integracija ostaja problem. Ministrstvo za izobraževanje namreč ni plačalo tečaja znakovnega jezika, plačali so ga starši otrok iz Zejdovega razreda.