V osnovni šoli sem si dejavnosti izbrala sama, obiskovala bi vse in res sem v višjih razredih hodila na skoraj vse – naprtila sem si najmanj po dve dejavnosti na dan. Obiskovala sem jih sama – v glasbeno šolo sem se že v drugem razredu vozila sama z avtobusom ali sem pet kilometrov prehodila sama ali s sošolcem, drugo se je dogajalo v šoli, starši s tem niso bili obremenjeni in ni jih motilo, ker so me stvari veselile in ker so bile ocene v redovalnici lepe.
Danes imam hčerko
Najraje bi hodila na vse dejavnosti, za katere sliši. A na vse to jo moram voziti. In vse plačati. Poleg tega se sprašujem, kdaj bo našla čas zase (ko pogledam nazaj, sama zaradi preobilice zaposlitev, ki sem si jih natrpala že v otroštvu, nisem znala biti sama s seboj, in šele pri štiridesetih se učim tega, kar bi morala obvladati pri štirih, štirinajstih, štiriindvajsetih …). Če obiskuješ nešteto krožkov, širiš svoja obzorja in poznanstva. Na neki način tudi samega sebe. A premalo, če si sam s seboj le tistih pet minut, preden zaspiš.
Morda se prav zato sprašujem, kaj je glede obšolskih dejavnosti prav in kaj ne. In morda sem prav zato imela srečo, da mi je Jana Lavtižar, spec. zakonske in družinske terapije, odgovorila na vsa moja vprašanja in me na koncu vseeno prepustila sebi, svojim odločitvam. Ker le jaz vem in čutim, kaj je najbolje za mojega otroka in tudi zame.
Danes je na voljo resnično pestra ponudba dejavnosti za otroke; želimo jim dati vse, a po resnici, koliko – po posameznih starostnih obdobjih od dojenčka naprej do srednje šole – lahko otroka obremenimo z dejavnostmi?
Predvsem namesto iz priporočil od zunaj izhajajmo iz stika s seboj. Ko znamo prisluhniti svojemu telesu, kakšna občutja nam sporoča, bomo znali prisluhniti tudi otrokovim potrebam.
Dojenček ne potrebuje nobenih 'dejavnosti', potrebuje stik z nami, potrebuje temeljno učenje o odnosih in regulaciji čutenj. Zdrav dojenček je že sam tako dejaven, da smo od 'dejavnosti' z njim pogosto utrujeni mi. Toplo priporočam branje knjige Rahločutnost do otrok v prvem letu življenja (tudi staršem, ki imajo že starejše otroke).
Za starejše otroke obšolske (kaj šele obvrtčevske) dejavnosti niso namenjene temu, da jih z njimi obremenimo, temveč temu, da ohranjajo radovednost in igrivost, razvijajo ustvarjalnost in ob tem nabirajo nove spretnosti, pa tudi spletajo nova znanstva in prijateljstva.
Adolescenca je obdobje, ko v otrokovem svetu starši postajajo vse manj 'zanimivi', vse bolj jih nadomešča družba vrstnikov, vse bolj šteje njihovo mnenje. Seveda si želimo, da bi bila ta družba čim bolj kakovostna. Obšolske dejavnosti imajo lahko pri tem pomembno vlogo. Vzemimo si čas in preverimo, kje se delajo zares kakovostne stvari; v poplavi ponudb je tudi veliko kiča in površinskega početja, za kar je škoda denarja, časa in otrok.
»Mnogi starši so tako negotovi vase, da se bojijo otroku dovoliti, da nekaj poskusi in opusti, češ, potem pa v življenju ne bo vztrajen. Toda kako bo pozneje vedel, kaj mu ne ustreza, če bo moral pri vsem, kar poskusi, zdržati, ali pa se bo iz istega razloga bal kar koli poskusiti?« Jana Lavtižar, spec. zakonske in družinske terapije
Kaj za otroka pomeni, da hodi na primer na plesni tečaj, tečaj jahanja, na šahovski krožek, jogo, ustvarjalne urice, angleščino? Moja hčerka bi rada obiskovala marsikaj in zdi se mi, da si otroci tega res želijo, toda kolikšna obremenitev je v resnici to za njih?
Treba je razlikovati med tem, kaj vse želijo otroci poskusiti, in tem, kar potem res redno obiskujejo vse leto ali dlje. Nič ni narobe, če poskusijo marsikaj, kar jih zanima, in potem odnehajo. Mnogi starši so tako negotovi vase, da se bojijo otroku dovoliti, da nekaj poskusi in opusti, češ, potem pa v življenju ne bo vztrajen. Toda kako bo pozneje vedel, kaj mu ne ustreza, če bo moral pri vsem, kar poskusi, zdržati, ali pa se bo iz istega razloga bal kar koli poskusiti? Ali sebi dovolimo preizkušati in z zdravo pametjo izbirati nove stvari? Morali bi si. Torej lahko enako dovolimo tudi otroku. Potem pa naj obstane pri najljubšem športu in še čem. Ob tem je pomembno še eno merilo: otroci so različni. Nekateri neobremenjeno hodijo k več dejavnostim, ne da bi se to poznalo pri učnem uspehu, drugi zmorejo le eno, večina je nekje vmes.
Zakaj ni dobro, da otrok hodi na preveč dejavnosti?
Preprosto zato, ker se ne more zbrano posvetiti vsaki od njih in ker je potem preutrujen za šolske obveznosti, pa tudi zato, ker smo, priznajmo si, zaradi tega preobremenjeni starši. Otroke vozimo z ene dejavnosti na drugo – ob tem se postavlja vprašanje, ali jih vzgajamo v resnično samostojnost, če jih ne navadimo uporabljati avtobusa, pozneje kolesa ali preprosto zdravih mladih nog; s tem bi razbremenili sebe in pametno vložili v njihovo samozavest. So pa dejavnosti, ob katerih se obremenimo ne samo časovno, temveč tudi finančno. Če 'moramo' hčerki plačevati ukvarjanje z dragim športom, ker je tam njena prijateljica, potem je smiselno preveriti, ali otrok v tem res uživa, in se z njim dogovoriti, da bo v zameno recimo prevzel kakšno delo v gospodinjstvu.
Kaj otrok z dejavnostmi pridobi in kaj mu je z njimi odvzeto?
Ko vidimo, da je otrok v nečem dober, nas to veseli in ga spodbujamo. Toda tudi pri tem bodimo zmerni. Priznajmo si vendar, da se izjemno malo glasbeno nadarjenih otrok razvije v poklicne filharmonike; za to ne potrebujejo torture, temveč predvsem izjemno dobre pedagoge, doma pa starše, ki jim znajo prisluhniti in ustvariti topel dom s pristnimi odnosi (kar velja seveda tako ali tako za vse otroke). In če imamo nadpovprečno športno nadarjenega otroka, to še ne pomeni, da se moramo (morda zaradi lastnih neizpolnjenih sanj) preleviti v njegovega osebnega trenerja (pa še taksista in plačnika inštrukcij za predmete, ki se jim otrok zaradi usmerjenosti zgolj v šport ne utegne posvečati), ki nima poleg službe nobenega osebnega življenja več. Če drugega ne, za otroka to ni dober zgled uravnovešenega življenja. Profesionalno športno aktivna leta bodo minila in potem se bo začel učiti abecede odnosov, ki je doma ni bil deležen – je to naš cilj? Dobro pa se je zavedati še tega, koliko menimo, da smo otroku v prostem času zmožni ponuditi mi. Znamo iti z njim v naravo, na kmetijo, ga vzeti v delavnico, mu pustiti, da z nami kuha, peče, vrtnari, slika, poje, igra nogomet in dela mlinčke ob potoku …? Mislimo, da znamo premalo in da morajo otroku vse lepe stvari pokazati, ga naučiti drugi, mi pa smo 'samo' starši, ki pač služijo denar za njegovo preživetje? To bi bila velika škoda. Ko starši odraslih otrok pogledamo nazaj, vidimo, da je bilo otroštvo res kratko. Dokler smo za otroke zanimivi in so stvari, ki jih znamo, zanje privlačne, to polno izkoristimo. Dali jim bomo neizmerno dragoceno popotnico za odraslost.
