Pogosto sta bila tarči zlonamernih sovaščanov, katerim je šlo v nos, da nista mogla imeti otrok. Vseeno sta bila odločena, da bosta iz svoje zavidanja nevredne situacije iztisnila čim več – tako sta začela saditi drevesa in skrbeti zanje kot za svoje otroke.
Začela sta s cepljenjem desetih mladik dreves, katere sta posadila na prazni zaplati zemlje približno štiri kilometre iz vasi, v kateri sta živela. Indijca sta mladike zaščitila pred elementi, živalmi in boleznimi, dokler se niso prijele. Naslednje leto sta jih posadila 15 več, leto pozneje 20 več in tako dalje, dokler nista posadila 384 dreves. Ta danes obrobljajo pet kilometrov zemlje, ki se razprostira med indijskima vasicama Hulikal in Kudoor.
Živi v trisobni hiši, v kateri je komaj dovolj prostora za njene številne nagrade.
Thimmakka, ki je leta 1991 postala vdova, je bila s strani raznih organizacij in vlad deležna vrste okoljevarstvenih nagrad, a še vedno živi v revščini. Živi v trisobni hiši, v kateri je komaj dovolj prostora za njene številne nagrade. Kot se namreč izkaže, zastran certifikatov in medalj še nikoli ni bila nagrajena z denarjem, četudi jo razne organizacije pogosto izkoristijo za zbiranje denarja. Njen telefon je tako izklopljen, ker preprosto ne more plačati računa. Neizobražena okoljevarstvenica je celo ostala brez zemlje, na kateri sta živela z možem – odvzeli so ji jo pohlepni sorodniki –, a ji je k sreči država podarila novo zaplato, na kateri lahko živi, ter skromno pokojnino. Družbo ji dela posvojeni sin, ki skrbi za njene nastope v javnosti ter druge obveznosti, saj Thimmakka ne zna brati in pisati.
