A v svetu, v katerem so se pravila boja za obstanek tako drastično spremenila, višina več ne predstavlja nikakršne prednosti. Če bi se namreč skrčili na skromnih 50 centimetrov, bi potrebovali le dva odstotka hrane, s katero se vzdržuje človek povprečnih dimenzij. Tako vsaj kažejo izračuni nizozemskega umetnika po imenu Arne Hendriks, ki pravi, da vse številčnejšega človeškega prebivalstva pač ni mogoče vzdrževati. »Biti visok v času zategovanja pasov ni več zaželeno,« je jedrnat Nizozemec. Številne raziskave kažejo, da je v zadnjih dveh milijonih let višina sesalcev drastično narastla, povprečen človek pa je v zadnjem stoletju na račun boljše prehrane in javnega zdravstva zrastel za dobrih 10 centimetrov – povprečen moški je leta 1900 v višino meril 1,67 metra, samo sto let pozneje pa že 1,77 metra. Ženske so v istem času zrastle za skoraj tri centimetre – od 1,6 do 1,625 metra. Raziskovalci zasluge za višino pripisujejo tudi boljši prehrani nosečih mater, katerih otroci so posledično rodijo bolj zdravi in močnejši. Vlogo igrajo tudi boljša higiena in izboljšave v tehnologiji, ki so človeštvu prizanesle marsikatero bolezen, podhranjenost in brutalne pogoje za delo. A ravno zaradi boljših pogojev po Nizozemčevem višina ni več evolucijska prednost. Tudi statistika kaže, da imajo visoki ljudje v povprečju nižjo pričakovano življenjsko dobo od manjših.
Iz pomanjkanja v izobilje
Hendriks je pred leti začel svoje ideje širiti v okviru projekta, katerega je poimenoval »Neverjetni skrčeni človek«. S krčenjem, tako on, bi namreč zmanjšali porabo sredstev in posledično zaživeli v izobilju. S samo enim piščancem bi lahko nahranili stotine, je zapisano na Hendriksovi spletni strani. Koncept je zaenkrat še povsem nerealen, a se Nizozemec nadeja, da bi bilo mogoče skuhati nekakšen eliksir, ki bi upočasnil rast. Drug način bi bil poseg v našo DNK.
Ne le prednosti, tudi slabosti
Obstajajo pa tudi slabosti tako skromne višine. Naši možgani, denimo, tako ne bi bili večji od oreha. Kar pa ne pomeni nujno izgubo inteligence. Naši možgani so se namreč v zadnjih 20.000 letih zmanjšali, ljudje pa smo vseeno pametnejši. Hendriks meni, da je idejo vredno premisliti in morda tudi preizkusiti. Da se pomanjšamo, vztraja, bi kaj lahko bila edina možnost, da rešimo naš planet.
